V nasprotju s splošnim prepričanjem in populističnimi puhlicami, ki jih v zvezi s sodstvom tako radi trosijo politiki, sodniki v primerjavi z nekaterimi drugimi poklici niso povsem zaščiteni, saj lahko zaradi neprimernosti za ta poklic tudi izgubijo službo. Po podatkih sodnega sveta so na tak način v zadnjih petih letih brez službe ostali štirje sodniki, še eden pa je tik pred tem.
V oči bijoče je, da so bili skoraj vsi zaposleni na okrajnem sodišču v Ljubljani, sicer največjem slovenskem sodišču sploh. Ker je težko verjeti, da bi se vsi neprimerni kadri za sodniško službo po nekakšnem čudnem naključju želeli zaposliti prav na ljubljanskem okrajnem sodišču, se sama po sebi ponuja razlaga, da se prav na tem sodišču najbolj držijo kriterijev glede primernosti in kakovosti posameznih sodnikov za tako odgovorno službo. In da bi se morali teh kriterijev bolj dosledno držati tudi na drugih slovenskih sodiščih.
Dejansko jih brez službe ostane še več
Na prvi pogled pet primerov izgube službe, s katerimi so se v zadnjih letih srečali v sodniških vrstah, ni ravno veliko, a je treba ta podatek dopolniti z dejstvom, da natančnega števila sodnikov, ki so zaradi neprimernosti zapustili sodne vrste, ne pozna nihče. Mnogi, ki so se znašli v postopku, ki se lahko konča s prenehanjem sodniške službe, so se namreč še pred zaključkom postopka odločili za izstop iz sodniških vrst, s čimer so se izognili tako prejemu negativne ocene za svoje delo kot potencialni izgubi službe. Koliko je takšnih primerov, ne vedo niti na sodnem svetu, po ocenah nekaterih sogovornikov iz sodnih vrst pa jih je vsaj še nekajkrat toliko, kolikor je »uradnih« primerov.
Po podatkih sodnega sveta je leta 2009 sodniška služba prenehala dvema sodnikoma, in sicer okrožni sodnici iz Nove Gorice Mariji Bratuž Štrancar in okrajni sodnici z ljubljanskega sodišča Danieli Knez. Pri Bratuž-Štrancarjevi so v oceni sodniške službe ugotovili, da obseg njenega dela ne ustreza zahtevanim kriterijem in da ima težave s sposobnostjo razreševanja pravnih vprašanj (pri čemer gre zlasti za vprašanje, v kolikšni meri so se sodnikove odločitve izkazale za pravilne in zakonite, ter vprašanje, ali sodnik upošteva dobro sodno prakso). Knezovi pa je sodniška služba prenehala zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja in slabo opravljenega dela v zvezi z odpravo in preprečevanjem sodnih zaostankov.
Strog pristop pri presojanju dela
Od leta 2009 do letošnjega leta podobnih primerov ni bilo, medtem ko sta letos, natančneje v zadnjih dveh mesecih, brez sodniške službe ostala še Andrej Gerlovič in Rebeka Lea Kovačič (slednja pred natanko tednom dni). Oba sta bila sodnika na okrajnem sodišču v Ljubljani. V Gerlovičevi oceni sodniške službe so opozorili na pomanjkljivo strokovno znanje in na nedosledno varovanje ugleda sodnika in sodišča (tako med vodenjem postopkov kot glede obnašanja v službi in zunaj nje). Personalna sveta višjega in vrhovnega sodišča sta tudi ugotovila, da Gerlovič poleg tega ni spoštoval pravil sodnega reda o vrstnem redu reševanja zadev, zaradi česar so nekateri primeri zastarali, pri delu pa tudi ni pokazal potrebne skrbnosti, saj so se mu dostikrat ponavljale enake večje napake. Razlogov za »odpoved« službe Kovačičevi nam na sodnem svetu niso želeli razkriti, ker ji odločba še ni bila vročena, medtem ko so na ljubljanskem okrajnem sodišču dodali, da je bil nedavno še en sodnik ocenjen kot neustrezen za sodniško službo, vendar ocena njegovega dela še ni pravnomočna, zato nam več podatkov niso mogli posredovati.
Seveda ob vsem naštetem močno bode v oči, da večina »odpuščenih« sodnikov prihaja z ljubljanskega okrajnega sodišča, zato se postavlja vprašanje, ali so na ljubljanskem sodišču bolj dosledni glede spoštovanja standardov pri sodniški službi. Vesna Pavlič Pivk, ki vodi ljubljansko okrajno sodišče, pravi, da ne more komentirati stanja za vso Slovenijo, na njihovem sodišču pa da se vsekakor držijo kriterijev in imajo do sodnikov tudi precej strog pristop. »Mogoče je vse skupaj povezano s tem, da smo zato, ker delamo v prestolnici, še bolj pod drobnogledom, saj imamo ogromno nadzorov, in nekako v skladu s tem smo sčasoma sami zaostrili standarde. Primeri na našem sodišču so dostikrat tudi precej zapleteni in dejstvo je, da vsi sodniki tega ne zmorejo. In če hočeš dosegati tudi spodobno storilnost in delo pospeševati, preprosto moraš imeti precej dosleden in relativno strog pristop pri presojanju dela, da lahko zadostiš določenim standardom,« svoj način vodenja sodišča, ki bi ga verjetno veljalo prenesti tudi na druga slovenska sodišča, predstavlja Pavlič-Pivkova.
