Z gradnjo nove mariborske urgence, kjer v zastarelih prostorih težko delajo in se zaradi njih pritožujejo tudi bolniki, se zelo mudi. Tudi zaradi tega, ker lovijo »zadnji vlak« za evropska sredstva. Kot pa se pri večjih naročilih pogosto zgodi, tudi tokrat začetek del odmikajo revizijski zahtevki. Potem ko je zaradi dveh revizijskih zahtevkov v vodo padlo prvo naročilo, vmes pa so prejeli še tretjega, bodo jutri znova odpirali ponudbe.
»Razmere so grozne«
Rok za izpeljavo gradbenih del pri mariborski urgenci je konec leta 2014, kar pomeni, da morajo čim prej začeti delati. Hkrati vse težje čakajo na sodobnejše prostore. »Razmere so grozne. Ne gre le za zastarelo opremljenost in prostore, ampak tudi za težave z logistiko. Danes na primer težko izvajamo triažo, saj za to nimamo primernih prostorov. Stroka je šla naprej, da pridemo do enakih rezultatov, kot bi v sodobnih prostorih, pa potrošimo ogromno časa in denarja. Zdaj imamo zadnjo možnost, da to uredimo z evropskimi sredstvi. Upam, da bomo hitro podpisali pogodbo in da ne bo kakšnih nerazumljivih pritožb,« je opozoril predstojnik urgentnega centra UKC Maribor Roman Košir.
Nova urgenca pa bo po njegovem velik skok naprej ne le prostorsko, ampak tudi organizacijsko. Bolniki bodo na primer deležni hitrejše diagnostike, pričakuje Košir. »Gre za povsem nov duh v urgentni medicini. Ne bo več bolnik hodil za zdravniki, ampak bo on sam v ospredju.«
Zaključek razpisa in s tem začetek del se je odmaknil, potem ko je državna revizijska komisija (DRK) sredi leta ugodila revizijskima zahtevkoma novomeškega Begrada in ptujskega Tamesa ter razveljavila pomemben del razpisne dokumentacije. Pri tem je pritrdila pritožbi, da so bile zahteve ministrstva za zdravje o izkušnjah ponudnikov z investicijami v zdravstvu pretirane, pa tudi pritožbi, da so imela podjetja na voljo premalo časa za pripravo ponudb. Razpis so tako pripravili znova, a tudi v drugo je eden od potencialnih ponudnikov vložil revizijski zahtevek. Njegov očitek je bil, da je 10-odstotna bančna garancija glede na vrednost naročila pretirana in ne bi smeli postavljati strožjih pogojev od zakonsko zahtevanih 5-odstotnih garancij. Paradoksalno je bil ta pogoj že v prvotnem razpisu, a se takrat, kot smo izvedeli, nanj ponudniki niso pritožili. Revizijski zahtevek naj bi na ministrstvu za zdravje, kjer razpisa za zdaj podrobneje ne komentirajo, že zavrnili.
Nizanje revizijskih zahtevkov
Tudi razpis za opremo novega hematološkega oddelka v UKC Ljubljana, pred katerim so predstavniki bolnikov in zdravniki leta opozarjali na neprimerne prostorske razmere za zdravljenje, se je začel z revizijskim zahtevkom, a je bil ta kasneje umaknjen. Za naročilo se zdaj potegujeta podjetji Mollier in Sanolabor, ministrstvo pa pričakuje, da bi lahko ponudnika izbrali do konca meseca – če ne bo revizijskih zahtevkov.
Revizijski zahtevek, ki pa ga je podjetje Strix kasneje umaknilo, je spremljal tudi naročilo sanacije vodovoda Onkološkega inštituta. Za posel se sicer potegujeta podjetji Tames, ki sanacijo ponuja za 6,4 milijona evrov brez DDV, in Kovinar Kočevje, ki jo ponuja za 5,7 milijona evrov brez DDV. Ob tem je bančnih garancij, ki jih je ob slabo narejenem vodovodu unovčilo ministrstvo za zdravje, le za 2,14 milijona evrov. Neuradne ocene stroškov sanacije so pred odpiranjem ponudb sicer nihale – z 2,5 milijona evrov so se dvignile na 6 milijonov evrov, kasneje pa so kot grobo oceno stroškov na Onkološkem inštitutu omenjali 4 do 5 milijonov evrov.
Kratko potegne zdravstvo
Je v takih razmerah zdajšnje javno naročanje sploh še smiselno? »Kjer obstaja dejanska konkurenca, so javna naročila učinkovita. Kjer pa je konkurenca omejena zaradi kartelnih dogovorov ali parcialnih dogovorov z naročniki v zdravstvu, so javna naročila prej cokla kot korist. Res pa je tudi, da imamo dokaj široke možnosti vlaganja revizijskih zahtevkov in da so ti pogosti,« ugotavlja predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. Ob tem opaža, da je celo iz odločitev državne revizijske komisije težko razpoznati jasno prepoznavno prakso glede javnega naročanja. Pri garancijah pa bi bilo treba sistem premisliti na novo, meni. Tako bi morali razlikovati med garancijo za resnost ponudbe in garancijo za dobro izvedbo del. »Naročniki se osredotočajo le na dozdajšnje sodelovanje podjetja pri javnem naročanju, ki je v primerjavi z izvedbo posla relativno nepomembno.«
Koncesionarji, ki k javnemu naročanju niso zavezani, tovrstnih dilem nimajo. »Z javnimi naročili sicer že nekaj časa nisem v stiku, a zdi se mi, da si lahko v neposrednih pogajanjih z dobavitelji kot naročnik uspešnejši. Obstoječa zakonodaja, ki predpisuje javna naročila, je po moji oceni bolj kot naročniku pisana na kožo prodajalcu. Tako lahko prodajalci vedno izkoriščajo sistem s pritožbami, medsebojnimi dogovori... Če kot koncesionar nekega blaga ne želim vzeti, se na to ne more nihče pritožiti,« opaža kirurg mag. Marko Bitenc, ki je sprva delal v ljubljanskem kliničnem centru, danes pa je koncesionar. Po Bitenčevih besedah pa šteje tudi to, da se pri pogajanjih z dobavitelji bori za svoj neposredni interes, saj si ne more privoščiti negativnega poslovanja. »Za sabo nimam ustanovitelja, ki bi mi kril ali toleriral milijonske izgube. Zato sem vitalno odvisen od tega, da pri dobaviteljih dosegam čim nižje cene, v javnih zavodih pa takšne neposredne spodbude ni.«
