Kar 567 parov po podatkih centrov za socialno delo čaka, da bo posvojilo otroka. Med njimi so jih strokovni delavci 406 že ocenili kot primerne posvojitelje, za preostalih 161 končnega mnenja še ni. Samo lani so centri prejeli 36 novih vlog za posvojitev. Kako dolgo bodo pari čakali na otroka, je težko reči. Kot pravijo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, strokovni delavci otroku vedno iščejo najprimernejše nadomestne starše glede na njegove potrebe, starost, druge okoliščine in ne obrnjeno. »Zato je 'čakalna doba' lahko zelo različna. Tudi vsi možni posvojitelji niso pripravljeni sprejeti vsakega otroka, kar je njihova legitimna pravica.«
Predlani je otroka posvojilo 70 parov, med njimi se jih je kar 35 odločilo, da to storijo v tujini. »V Sloveniji je zelo malo otrok, ki jih dajo v posvojitev, zato je bila mednarodna posvojitev praktično edina realna možnost. Pred osmimi leti, ko sva z možem začela razmišljati o tem, niti ni bila tako realna. To je bil čas, ko so bile maloštevilne mednarodne posvojitve skoraj izključno iz Makedonije. Ko sva izvedela za dve uspešni posvojitvi iz Moskve v letu 2005 in vzpostavila povezavo z eno od teh družin ter dobila zanesljive informacije in napotke, sva se hitro odločila za to možnost,« pripoveduje Mateja Gris, ki je skupaj s soprogom posvojila dečka in deklico iz Moskve.
Zapleteni in dragi postopki
Posvojitev iz tujine je bila vse prej kot preprosta, se spominja Grisova. »Prva dva para, ki sta posvojila otroka iz Moskve, sta orala ledino, preostali smo sledili njuni poti. Pričakovala bi, da bo v teh letih država naredila kaj, da bi bodočim staršem olajšala tekanje od vrat do vrat in zmanjšala stroške, vendar tudi pri naši drugi posvojitvi, dve leti za prvo, ni bilo prav nič drugače.« Še več – ljudje, ki so zdaj sredi postopkov, pravijo, da ni poenostavitev, in se srečujejo celo z novimi zahtevami iz držav, iz katerih prihajajo otroci.
Tudi po posvojitvi življenje takšne družine ni preprosto. Posvojitelji se zavežejo, da bodo prek odvetnika nekaj let poročali o otrokovem razvoju. Poročila o tem pripravijo strokovni delavci pristojnega centra za socialno delo, posvojitelji pa poročila prevedejo, overijo in pošljejo odvetniku v Moskvo. »Lažje bi bilo, če bi bili centri za socialno delo že vnaprej seznanjeni s postopki in bi skoznje vodili starše in ne obrnjeno. Smiselna bi bila specializacija enega ali nekaj centrov za socialno delo oziroma skupin socialnih delavcev in psihologov za posvojitve oziroma mednarodne posvojitve.« Ali lahko v kratkem na centrih pričakujemo tovrstne spremembe, smo povprašali tudi pristojno ministrstvo. Kot je znano, naj bi se centri v prihodnje reorganizirali in specializirali. A odgovorili so nam, da o konkretnih spremembah še ne morejo govoriti.
Poenostavitve postopkov, za katere bi si moralo prizadevati tudi ministrstvo, bi morda mednarodne posvojitve tudi pocenilo. Trenutno si jih lahko, kot kaže, namreč privoščijo le premožnejši pari. »Največji strošek je bil honorar odvetnika, drugi večji pa so bili letalski prevozi, saj sva morala v Moskvo potovati trikrat.« Več kot 1000 evrov je bilo treba odšteti za prevode, nekaj sto pa za to, da so dokumente overili na našem sodišču. »Če nama dobri ljudje ne bi ponudili brezplačnega bivanja v Moskvi, bi stroški pri posamezni posvojitvi krepko presegli 20.000 evrov.«
Vsakdanje zadrege
Posvojitev pa je svojevrstna tudi s čustvenega vidika. Družina Grisove sicer nima slabih izkušenj z odzivom okolice. »Naše družinske vezi niso krvne, so pa zelo močne.« Z možem odkrito govorita o posvojitvi z otrokoma, s sorodniki, prijatelji in širšo okolico. »Vzgojiteljicam v vrtcu sva dovolila, da pri pogovorih o družini govorijo tudi o našem primeru. Otroci so bili na tak način neposredno seznanjeni tudi z drugačnimi možnostmi nastanka družine od običajnega. Podobno je zdaj, ko otroka že obiskujeta šolo. Za svoj prvi govorni nastop sta oba izbrala kratko predstavitev države, iz katere prihajata.«
Drugače pa je bilo med odraščanjem Katarine Tomšič, predsednice Humanitarnega kluba posvojencev AS – Adoptee's Society. »Spomnim se dneva v mali šoli, ko smo morali izdelati trak življenja. Takrat sem prvič začutila 'drugačnost'. Vsak trak mojih sošolcev se je namreč začel s slikico noseče mamice ali ultrazvokom, nadaljeval z dnevom v porodnišnici, moj pa se je začel s črno-belo slikico že kar velikega dojenčka, pred tem pa je nekaj manjkalo.«
Starši Tomšičeve bi sicer lahko namesto noseče mamice in ultrazvoka manjkajoča poglavja zapolnili s pripravami, težko pričakovano potjo in dnevom, ko so se prvič videli in je očeta v sirotišnici v Črni gori prijela za njegov mezinček. »Zgodba bi bila morda tako zelo zanimiva tudi za sošolce, da tega nikoli ne bi smatrali za nekaj slabega, temveč kot nekaj dobrega.« Tudi v življenju posvojenega otroka je veliko pomembnih prelomnic. Za otroka pa je po njenih izkušnjah izrednega pomena ohranjanje pozitivnega odnosa do njegove izvorne države in bioloških staršev, saj je s tem v veliki meri povezan tudi otrokov nadaljnji odnos do samega sebe.
Da bi se posvojitelji in posvojenci v drugačnih družinskih vezeh bolje znašli, naj bi jim v prihodnje pomagal tudi spominski album za posvojene otroke Naših prvih 1095 korakov, ki ga Tomšičeva te dni predstavlja javnosti. »Ves marketing je usmerjen v rojstvo otroka,« ugotavlja in dodaja, da je z njim želela oblikovati tudi pripomoček za starše, ki jim bo pomagal na sproščen način skozi igro otroku povedati, da je posvojen. »Kajti otroku je to, da je posvojen, treba povedati takoj, čim prej.«
Okoli tretjega leta je otrok sposoben slišati, da je posvojen, čeprav tega še ne bo razumel, pravi psihologinja Nataša Banko, ki pare pripravlja na posvojitev. Takrat začenja otrok razvijati svojo identiteto in posvojitev postaja del njega. Ali jo bo kasneje doživljal kot travmatično ali kot pozitivno izkušnjo, pa je odvisno od tega, kako jo otrok ponotranji. To pa je odvisno tudi od ravnanja posvojiteljev, ki pa bi v mnogih trenutkih, opaža, potrebovali podporo. »Otrok morda noče jesti ali se preobjeda, ima težave s spanjem in podobno. In posvojitelji se trenutno nimajo na koga obrniti.« Prav zato čez dober mesec v okviru Diagnostično-terapevtskega centra, ki ga vodi, pripravlja poleg pomoči bodočim posvojiteljem še skupinska srečanja za starše, ki to vlogo že opravljajo.
