Predstavniki evropske komisije, Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) dvomijo o učinkovitosti in uspešnosti slovenske slabe banke. To je razvidno iz njihovega predhodnega mnenja o zakonskih okvirih, v katerih naj bi delovala slaba banka in za katere je morala zaprositi slovenska vlada.
Kaj če štiri milijarde ne bodo zadoščale?
»Bodo štiri milijarde evrov državnih poroštev za obveznosti Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) in Sklada za stabilnost bank dovolj? Bo milijarda evrov za dokapitalizacije bank zadostovala? Če da, na podlagi katerih analiz ste prišli do tega zneska, če še vedno niste opravili stresnih testov bank,« v prvem mnenju sprašujejo predstavniki omenjenih treh institucij, ki jih skrbi tudi premajhna vloga Banke Slovenije pri sanaciji bank oziroma delovanju slabe banke.
V omenjenih treh institucijah pričakujejo do konca januarja natančnejšo definicijo DUTB, njenih pooblastil in ciljev ter podrobnosti financiranja, kako bo torej zagotavljala denarni tok. Zanima jih tudi natančna definicija sistemskih bank. Priporočajo, da Banka Slovenije v treh mesecih izvede stresne teste bank, s katerimi bi dejansko ugotovili njihovo kapitalsko trdnost. Pričakujejo tudi določitev kriterijev, na podlagi katerih se bodo prenašale terjatve z bank, zanima pa jih tudi, kakšna je metodologija vrednotenja slabih terjatev. Ta mora biti v skladu z evropskimi pravili o državnih pomočeh. Zahtevajo tudi strategijo upravljanja teh terjatev. Očitno imajo podobne pomisleke kot Banka Slovenije, ki skuša s sodelovanjem pri pripravi podzakonskih aktov omejiti politične kriterije pri odločitvah o uvedbi ukrepov v bankah. Vprašanje je, ali bo ministrstvu za finance uspelo uresničiti napoved in slabo banko dejansko ustanoviti najkasneje do konca marca.
Ta vprašanja je v minulih mesecih zastavljala tudi slovenska javnost, a odgovorov nanje ni dobila. Ključno vprašanje je, kako so pisci zakonodaje o slabi banki prišli do zneska predvidenih slabih posojil, ki naj bi jih reševali v okviru slabe banke. Zdaj to vprašanje postavljajo predstavniki mednarodnih institucij. Spomnimo, da zakon o ukrepih za stabilnost bank predvideva največ štiri milijarde evrov državnih poroštev, še dodatno milijardo evrov pa naj bi država namenila kasnejšim dokapitalizacijam bank. Predstavnike komisije, ECB in IMF zanima, ali namerava vlada stresne teste bank sploh izvesti. Vlada je največjim bankam v državi – NLB, NKBM in Abanki – naložila, da se opravijo skrbni pregledi. Vse tri banke je pod drobnogled vzelo v širši javnosti neznano londonsko svetovalno podjetje European Resolution Capital Partners (ERC), finančno ministrstvo pa je rezultate skrilo očem javnosti. Kakšna je dejanska luknja v omenjenih treh bankah, ki bodo najverjetneje vključene v sistem slabe banke, tako ni znano. Izbira cenilca pa je očitno zmotila tudi predstavnike evropske komisije, ECB in IMF. Njihovo mnenje namreč nakazuje, da zaupajo zgolj stresnim testom, izvedenim pod okriljem ali vsaj pod nadzorom centralne banke. Zanima jih tudi, kakšne možnosti ima država za dodatno zadolževanje, če bi se izkazalo, da štiri milijarde evrov poroštev ne bo dovolj za sanacijo bančnih bilanc.
Dvom o neodvisnosti DUTB, ki ima zelo široka pooblastila
Da je reševanje slabih terjatev bank prek sistema slabe banke najdražji način, vseskozi opozarja vrsta domačih ekonomskih strokovnjakov, ki dajejo prednost neposrednim dokapitalizacijam bank. Eno ključnih vprašanj, na katero vlada še vedno ni zadovoljivo odgovorila, je po mnenju trojke, po kakšni vrednosti se bo zaseženo premoženje prenašalo na slabo banko. Od tega odgovora je odvisno, koliko bo davkoplačevalce na koncu stalo reševanje bančnih bilanc, če slaba banka sanacije ne bo sposobna financirati z odprodajo zaseženega premoženja.
Poročali smo že, da zakon govori o »realni dolgoročni ekonomski vrednosti«, razumevanje tega termina pa očitno dela težave tudi trojki. Čeprav podzakonski akt, vsebino katerega smo nedavno razkrili, pojasnjuje, da gre za »vrednost, ki jo je za sredstvo razumno pričakovati v stabilnem finančnem sistemu po tem, ko se zaključijo krizni pogoji, prevladujoči v času sprejema uredbe«, jih razlaga očitno ni prepričala. Zdaj jih predvsem zanima, ali je predvideno znižanje te dolgoročne ekonomske vrednosti. Če ni in če tržna vrednost do ukinitve družbe ne bo dosegla dolgoročne ekonomske vrednosti, bo DUTB najverjetneje ustvarila zelo velike izgube, opozarjajo.
Slovenska različica slabe banke bo imela v skladu z zakonom večja pooblastila, kot je to običajno, še opozarjajo strokovnjaki omenjenih institucij. Hkrati ni zaščitena neodvisnost DUTB in zagotovljena transparentnost njenega poslovanja. To povečuje tveganja za korupcijo, enega glavnih razlogov, da slaba banka ne doseže zastavljenega cilja, to je čiščenja bančnih bilanc in zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, še ugotavlja trojka. V DUTB so tveganja po njenem mnenju še toliko bolj verjetna, saj bo država njen edini lastnik. Ključnega pomena za to je, tako v mednarodnih institucijah, da bodo v upravni odbor imenovani neodvisni direktorji, ki bodo delovali v skladu s splošnimi principi transparentnosti in profesionalnosti v izognitev kakršnim koli konfliktom interesa. Odločitev, da direktorji slabe banke ne bodo podvrženi zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, po njihovem mnenju ni upravičena, posebej nenavadna pa se jim zdi odločitev, da DUTB dovolijo neuradne stike z lobisti, »katerih glavni cilj je vplivati na odločitve družbe«. »To je neobičajno glede na to, da je na primer Irska v svojem zakonu o slabi banki eksplicitno tovrstne stike prepovedala. Ta izjema bi lahko resno kompromitirala delo DUTB,« menijo. Prav netransparentni posli v bankah so namreč privedli do tega, da mora Slovenija danes ustanavljati slabo banko.
Predstavniki treh institucij še menijo, da bi morali biti kriteriji za imenovanje upravnega odbora natančneje določeni, prav tako odgovornost nadzora nad DUTB. V trojki še zahtevajo, da se natančno razčisti, ali bosta ministrstvo za finance in Banka Slovenije izvajala nadzor nad delom slabe banke zgolj prek medresorske komisije, ki jo predvideva zakon o slabi banki, ali bo to le eden od organov. Pomembna je namreč ločitev lastništva ter notranjega in zunanjega nadzora za to, da lahko DUTB zagotovi neodvisno delovanje.
Učinkovitost nadzora postavljajo pod vprašaj tudi preveč široko zastavljeni cilji DUTB, saj da so jasno določeni cilji nujni za zagotovitev transparentnosti, odgovornosti in učinkovitosti operacij, ki jih bo družba izvajala. Skrbi jih tudi, da ureditev dopušča, da so neizvršni direktorji slabe banke člani političnih strank, »kar v pomembni meri spodkopava neodvisno odločanje«. Poleg tega pa ima DUTB veliko več pooblastil, kot je zgolj upravljanje premoženja. DUTB lahko med drugim odloča o uvedbi ukrepov v posamezni banki, bankam lahko celo naloži, da izpostavljenost do komitentov konvertirajo v lastniške deleže. S prenosom premoženja bo slaba banka postala pomembna lastnica številnih slovenskih podjetij, želje po pridobitvi nadzora nad podjetji, potrebnimi prestrukturiranja, pa tudi v vladi, kot smo že poročali, ne skrivajo. Predstavniki mednarodnih institucij zdaj opozarjajo, da bi morali biti lastniški deleži v podjetjih kategorizirani glede na velikost deleža – ali je ta večji od polovice, med 25 in 50 odstotki ali manjši od 25 odstotkov. V primerih, ko bi DUTB pridobila popolni nadzor nad podjetji, pa bi bilo treba vzpostaviti ustrezni nadzor, ločen od nadzora preostalega premoženja. Na tak način bi, kot menijo mednarodni strokovnjaki, zagotovili tako neodvisnost pridobivanja kot upravljanja tega premoženja. Menijo tudi, da je neprimerno, da bo DUTB bankam lahko določala njihove strategije kreditiranja, v kateri naj bi spodbujali predvsem kreditiranje malih in srednje velikih podjetij. Opozorili so, da bi to lahko vodilo v boj med bankami za pridobitev tovrstnih komitentov.
