Zaradi nenavadnega zapleta je naša država čez noč ostala brez formalne podlage za mednarodno sodelovanje v mreži ARO (»Assessment recovery offices« – mreža za povrnitev nezakonito pridobljenega premoženja).
Strokovno informacijski center (SIC) na vrhovnem državnem tožilstvu je bil – kot je določal zakon o državnem tožilstvu – do druge polovice lanskega leta kontaktna točka za mednarodno sodelovanje na področju zasegov, zavarovanj in odvzemov sumljivega premoženja v Sloveniji. Z mednarodnim sodelovanjem se je ukvarjal specializirani tožilec Stanislav Pintar. Če je pristojni organ katere izmed članic EU potreboval denimo informacijo, ali in kakšno premoženje ima v Sloveniji neki osumljenec ali obtoženec, ki ga preiskujejo ali preganjajo, se je obrnil na SIC, ta pa mu je nato priskrbel in posredoval želene podatke.
Presenečeni tožilci pogrešili pravno podlago
Do pred kratkim je mednarodno sodelovanje potekalo brez pretresov, konec lanskega leta pa so na vrhovnem državnem tožilstvu presenečeni opazili, da za takšno delovanje nimajo več formalne podlage. Ko je državni zbor sprejel zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (uporablja se od septembra lani), je namreč podprl tudi določilo v prehodnih in končnih določbah, da se v zakonu o državnem tožilstvu črta člen, ki določa pristojnost SIC. Tako zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah ureja le sodelovanje Slovenije v evropski pravosodni mreži, ki omogoča stike sodišč in tožilstev, ne pa tudi v mreži ARO, katere namen je ozko osredotočen na reševanje problematike skrivanja nezakonitega premoženja. »Slovenija torej nima več kontaktne točke ARO, ki jo zahteva okvirni sklep sveta EU iz leta 2007. Hkrati pa je pri svetu še vedno veljavno obvestilo, da je ta točka na vrhovnem državnem tožilstvu, čeprav pravne podlage za to ni več. Tako na vrhovno državno tožilstvo še prihajajo tovrstne zadeve mednarodnega sodelovanja,« nam je zaplet opisal vodja SIC Aleš Butala. Prošnje, ki prihajajo, SIC tudi še vedno obravnava, saj gre za mednarodno obveznost Slovenije.
Pri pisanju zakonodaje je očitno prišlo (najmanj) do malomarnosti, ki pa si jo – če že kdo – prav pravosodno ministrstvo, ki je avtor omenjenega zakona, najtežje privošči. »Z nastalim stanjem smo seznanili ministrstvo za pravosodje in predlagali, da se ta neusklajenost čim prej odpravi. Predlagali smo tudi sklic sestanka, da bi nova ureditev upoštevala tudi dosedanje izkušnje in naše poglede na bodočo umestitev te kontaktne točke,« nam je dejal Butala. Odgovora pravosodnega ministrstva, kako nameravajo urediti nastalo situacijo, še niso dobili. Tudi nam so odgovore na naša vprašanja obljubili šele za ponedeljek.
Slovenija krši evropsko zakonodajo
Kot ocenjujejo nekateri poznavalci, ki pa niso želeli biti imenovani, je bila že določitev zgolj kontaktne točke v tožilstvu, ne pa ustanovitev ali določitev urada za odvzem premoženjske koristi, kot od držav članic zahteva sklep sveta EU, zelo vprašljiva rešitev, ki jo je tudi Bruselj ocenil kot sporno. Po sedanjem črtanju kontaktne točke iz slovenske zakonodaje pa naša država po mnenju naših sogovornikov krši evropsko zakonodajo, saj je spremenila že notificirano implementacijo sklepa.
Kot glavne posledice ukinitve kontaktne točke oziroma neobstoja ARO naši sogovorniki navajajo neučinkovitost pri mednarodnem sodelovanju, vpletenost več institucij, kar ovira dostop do podatkov, onemogoča koordinirano opravljanje finančnih preiskav in veča možnosti za uhajanje podatkov. »Učinkovite finančne preiskave so temelj uspešnih postopkov odvzema premoženja. Če država ne najde oziroma ne uspe identificirati vsega nezakonito pridobljenega premoženja, ga kasneje tudi ne more odvzeti,« dodajajo naši sogovorniki.