Študentje ljubljanskih umetniških akademij so včeraj v parku za Roško cesto na glas brali izrezke iz časopisov. »Od leta 2001 so mediji polni informacij, da bodo na tem mestu zrasli prostori za nove akademije,« je rekel študent režije na AGRFT Juš Zidar. Ducat let kasneje je na Roški vse preraščeno z grmovjem, kjer so akademije, pa ljudje hodijo drug po drugem. Danes bodo študentje na ekskurzijo po prostorih AGRFT na Nazorjevi povedli štirideset politikov in uradnikov, ki odločajo o njihovi usodi. »Naše argumente si bodo ogledali v živo,« je rekel Zidar. »Videli bodo, da se v takšnih razmerah ne da študirati.«
Zidarjev kolega, bodoči režiser Žiga Divjak, je sodeloval tudi pri programiranju tedna svobodne univerze. »Začeti moramo misliti šolstvo, ki ne bo obremenjeno z vprašanji, kako nekaj izvesti, ampak se bo spraševalo, kaj potrebujemo študentje,« je rekel. »Študentje smo aktivno sodelovali pri snovanju programa svobodne univerze. Vodilo nas je načelo, da mora biti univerza neodvisna. Tu nismo zato, da bi rušili, ampak da bi zgradili, kar manjka.«
Do sobote bo na osemnajstih fakultetah več kot sto predavanj, okroglih miz in umetniških uprizoritev. Rdeča nit dogajanja bodo opozorila, da je varčevanje pri znanju napoved njegovega uničenja. »Z varčevanjem politika na univerzah ustvarja slabo voljo,« je z druge strani akademskega cikla opozoril zaslužni profesor Ljubo Bavcon, ki je že več kot pol stoletja aktiven na ljubljanski pravni fakulteti. »Če skrčite število ur in predmetov na skrajni minimum, ste napravili slabo stvar. Upor zoper to je zelo koristen,« je prepričan. »Oblik upora je veliko, takšno, s prirejanjem serije predavanj, pa z veseljem podprem.« Posledica varčevanja bo tudi v Sloveniji hitrejše uvajanje šolnin. Ob opombi, da so v Veliki Britaniji študentje zaradi zviševanja šolnin v zadnjih letih redno zasedali ulice, je Bavcon dejal, da se razmere tudi v Sloveniji obračajo v to smer. »Vendar bodo uvedene le, če bo neokapitalistična doktrina v celoti zmagala, če bo postala prevladujoč tip urejanja družbe. Da se to ne bi zgodilo, pa je koristen vsak upor.«
V evropskem kontekstu za grobarko javnega šolstva velja preminula britanska premierka Margaret Thatcher, ki je, kot je za Dnevnik lani povedal uveljavljeni sociolog in marksist Michael Burawoy, »iz univerze hotela ustvariti tržno dobrino«.
»Politika Margaret Thatcher ni samo preživela, temveč je danes že na mnogo višji ravni,« opozarja Sašo Slaček s FDV. »V zadnjih tridesetih letih smo bili priča vrtoglavemu zviševanju šolnin in pavperizaciji akademskih delavcev. V ZDA je že več kot sedemdeset odstotkov akademske delovne sile v prekernih delovnih razmerjih. Številnim plača ne omogoča, da bi se povzpeli nad prag revščine, hkrati pa univerzitetna izobrazba ni več garant družbene mobilnosti. Ideje, da naj bi univerza skrbela za družbeno enakopravnost, demokratičnost in svobodo, niso več žive niti na deklarativni ravni. Pri nas se ti trendi že jasno kažejo,« ugotavlja Slaček.
Študentje in profesorji so lani sredi decembra organizirali sorodno akcijo Znanje na cesti, v kateri so predavanja prirejali na trgih, v podhodih, knjigarnah in kavarnah. Nekaj dni pred tem pa so okoli parlamenta sklenili živo verigo in od poslancev zahtevali preklic finančnih rezov v visokem šolstvu. Tedaj je politika univerzam »vrnila« šestnajst milijonov evrov. »Ti narekovaji so še vedno na mestu,« je včeraj dejal profesor s filozofske fakultete Andrej Ule. »Ne ve se namreč, kaj se bo zgodilo z novo vlado. Najlažje je varčevati na najšibkejših. Univerza pa je zdaj zelo šibka. Bojim se, da to vodi v zapiranje akademskih krogov in potegovanje vsakega za svoj interes.«
Ule je leta 1971 soorganiziral protestno zasedbo filozofske fakultete, ki velja za zgodovinsko prebujenje študentske in akademske sfere. »Tedaj smo javna predavanja prirejali, ker smo želeli univerzo okrepiti tako, da bi jo približali ljudem,« se spominja. Danes pa je univerza v nevarnosti, da postane zgolj eden od alternativnih virov izobraževanja. »Če bo univerza kot institucija ostala za zidovi, pač ne bo preživela.«