Ko so mogočni zvoki Mozartovega Rekviema nekaj čez peto uro popoldan potihnili, se je v do zadnjega kotička napolnjeni cerkvi razlegla domača pesem Rož, Podjuna, Zila. Zboru je pritegnila skoraj 900-glava množica vernikov. »Moja domovina, narod moj trpin…« so peli ljudje, in »v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin...« Ko so izzvenevali zadnji verzi in se je sonce, ki je za hip z vso močjo posijalo skozi cerkvena okna, spet skrilo, je krsta s posmrtnimi ostanki škofa Gregorja Rožmana tiho zdrsnila v pripravljeno grobnico v kapeli Sv. Marije Magdalene na desni strani cerkvenega vhoda.
Po dobrih 53 letih od smrti in skoraj 68 letih, odkar je 5. maja 1945 škof Rožman v dramatičnih okoliščinah zapustil Ljubljano, se je v eni najbolj tragičnih zgodb slovenske zgodovine izpisalo najbrž ne zadnje, vsekakor pa pomembno in civilizirano poglavje s potencialno katarzičnimi učinki.
V Cerkvi so se brez dvoma trudili, da bi pogreb minil v pietetnem duhu. »Vsakdo si zasluži grob v domači zemlji, to je ključni poudarek tega dogodka,« je eni od novinark na njeno željo bistvo besede pietetno po maši razložil koordinator slovesnosti Franci Petrič. Zato k maši, ki je potekala po običajnem obredniku za pokop katoliških škofov, ob somaševanju nuncija Juliusza Janusza in več kot 100 škofov, duhovnikov in redovnikov, niso povabili nikogar iz sveta politike. Kdor je prišel, je to storil na svojo pobudo, med njimi evropski poslanec Milan Zver, ki se mu je zdelo potrebno iz ozadja presesti se v prve vrste, predsednica NSi Ljudmila Novak in poslanec SLS Jakob Presečnik. Za ljudi, »ki so veliko prispevali k razjasnitvi Rožmanove vloge med vojno in v sodnem procesu« ali so »ohranjali spomin nanj«, pa so v Cerkvi »izrazili željo, da pridejo«. Te časti so bili deležni nekdanji državni tožilec Anton Drobnič, ki je pomembno prispeval k razveljavitvi procesa proti Rožmanu, zgodovinarja dr. Tamara Griesser Pečar in dr. France M. Dolinar, pater Krizolog iz ZDA v imenu varuhov ameriškega groba ter Rožmanovi koroški rojaki.
Potrebujemo spravo in sodelovanje
Ljubljanski nadškof Anton Stres, ki je vodil mašo, je politiko neposredno omenil le enkrat – ko se je zahvalil ljudem s področja zgodovinopisja, sodstva in politike, da so s svojim »pogumom in privrženostjo resnici, pravici in narodni spravi« dogodek omogočili. Po Stresovem mnenju se vrnitve škofa Rožmana veselijo vsi, »ki želijo našemu narodu in državi dobro«. Veselil bi se je tudi pokojni škof, je menil, a ne zaradi sebe, ker tega na onem svetu več ne potrebuje, ampak ker mi »potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naši različnosti in tesno sodelovanje.« Nadškof je tudi ob tej priložnosti poudaril, da na dostojanstven pokop čaka še na tisoče žrtev vojne in revolucije.
Da bi podoba škofa Rožmana v naši zgodovinski zavesti »bolj ustrezala resnici«, bo po nadškofovem mnenju potrebnih še veliko duhovnih naporov. Kakšna je ta resnica, se nadškof tudi tokrat ni opredeljeval. Ob jutranji maši na dvorišču nadškofije je Rožmana sicer označil kot »zgled pokončnosti«, a je dopustil tudi možnost, da je kaj storil narobe. »Po pričevanju tistih, ki so ga poznali, ni sam nikoli izključeval možnosti, da je kdaj storil tudi kakšen napačen korak,« je dejal. Ob tem pa je izrazil prepričanje, da najgloblje namene Rožmana razodevajo predvsem njegova številna posredovanja za zapornike, internirance in obsojene na smrt, pri čemer se ni oziral na njihov svetovni nazor.
Rožmanov obrazbi bilo mogoče prepoznati…
Krsta škofa Rožmana je bila po besedah Francija Petriča zaprta zgolj zato, ker bi sicer zaradi sanitarnih predpisov potrebovali nova dovoljenja in še več časa. Posmrtni ostanki škofa so namreč zelo dobro ohranjeni, obraz je bil povsem prepoznaven. Zelo ohranjena pa je bila tudi na krsto položena škofova mitra s preroškim grbom vrtnic v trnju, ki so mu jo davnega leta 1930 kupili v telovadnem društvu Orel in jo nato ves čas hranili na ljubljanski nadškofiji. Če bodo pobude za razglasitev škofa Rožmana za blaženega znova oživele, zna biti vsaj prva podrobnost zelo pomembna...
