Negibne stanovalce doma za starejše bi po novem skopali le še enkrat na mesec, na invalidski voziček bi jih lahko prestavili le dvakrat na teden, namesto pri mizi pa bi jim obroke hrane postregli kar v postelji. Tako bo v domu upokojencev Kranj, pravi mag. Zvonka Hočevar, in verjetno še v marsikaterem drugem domu za starejše, če bodo morali upoštevati dogovor med vlado in sindikati, po katerem naj bi za en odstotek znižali število zaposlenih. »Dobesedno bi jih prikovali na postelje!« je bila nazorna.
Ker domovi za starejše niso neposredni proračunski uporabniki, država z zmanjševanjem števila zaposlenih v domovih ne bo nič prihranila, opozarja predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Boris Koprivnikar. Bodo pa na slabšem stanovalci, saj jim vsega, kar jim morajo ponujati in za kar stanovalci (ali lokalna skupnost, kadar sami ne zmorejo) plačajo, ne bodo mogli več zagotavljati. V kranjskem domu je na primer med 211 stanovalci kar okoli tri četrtine takšnih, ki pri gibanju potrebujejo pomoč in najzahtevnejšo zdravstveno nego in oskrbo. Že zdaj jim 156 zaposlenih, vključno s tistimi preko javnih del, le s težavo zagotavlja vse, kar je zapisano v pravilih. Hkrati skrbijo še za oskrbovana stanovanja, razvoz kosil, dnevno varstvo starejših in za pomoč na domu. Varovancem v domu, ki ob pomoči to zmorejo, hrano postrežejo pri mizi, s postelje jih v invalidske vozičke dvignejo dvakrat na dan, redno jih kopajo.
Stara pravila – novi pogoji
Standarde in normative, torej pravila, kaj vse je treba stanovalcu doma starejših zagotavljati in s koliko zaposlenimi, v domovih s težavo spoštujejo že s sedanjim številom zaposlenih. V kranjskem domu jim na primer pri tem pomaga 20 prostovoljcev, javnih delavcev, tistih, ki pri njih služijo nadomestno kazen, pa tudi pripravnikov. Standardi in normativi segajo daleč v leto 1985, ko so bili domovi za starejše polni vitalnih ljudi, ki doma niso imeli ustreznih življenjskih pogojev. Danes je večina stanovalcev domov za starejše negibnih. »Včasih so bili domovi za starejše hoteli, danes pa so negovalne bolnišnice,« opiše Koprivnikar. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve zatrjujejo, da spremembe omenjenih pravil že pripravljajo.
Domovi za starejše torej niso neposredni proračunski uporabniki. Večino njihovih prihodkov predstavljajo oskrbnine, ki jih plačujejo stanovalci in svojci, 10 odstotkov v strukturi prihodkov za oskrbnine socialno najšibkejšim prispevajo lokalne skupnosti, 33 odstotkov pa znaša delež Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) za zdravstveno nego in oskrbo. A kljub temu da so domovi le posredni proračunski uporabnik, so del javnega sektorja in morajo spoštovati dogovor med vlado in sindikati o največ enoodstotnem znižanju števila zaposlenih, pravijo na ministrstvu. Vendar bodo število zaposlenih zniževali le v tistih domovih, kjer kadra že zdaj ne primanjkuje, zatrjuje predsednik Sindikata zdravstva in socialnega varstva Zvonko Vukadinovič.
Že letos in v prihodnjem letu pa domove za starejše čakajo spremembe bivanjskih pogojev – večposteljne sobe bodo preuredili v eno- ali dvoposteljne in tako dvignili bivanjski standard. Zato bodo imeli tudi manj stanovalcev, kar pa bo, pravijo na ministrstvu, podlaga za manj zaposlenih.
Več denarja, več domov
Da je denarja, ki ga zdravstvena zavarovalnica namenja domovom za izvajanje zdravstvene dejavnosti, premalo, v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije opozarjajo že dolgo. Nasprotno v ZZZS ves čas poudarjajo, da domovom namenjajo vedno več denarja, a hkrati narašča tako število domov za starejše kot število starejših, ki prebivajo v domovih. V ZZZS pravijo, da so lani za vse stanovalce, ki jim socialni zavodi v Sloveniji zagotavljajo zdravstveno nego (poleg domov za starejše še zavodi za usposabljanje), namenili 121,8 milijona evrov, od tega je v kalkulaciji cene zdravstvene nege za plače delavcev socialnih zavodov namenjenih 84 odstotkov, za materialne stroške in amortizacijo pa 16 odstotkov.
Podatki domov za starejše pa so nekoliko drugačni. Iz zdravstvene blagajne na leto prejmejo 101 milijon evrov, od česar za plače porabijo dobrih 97 milijonov evrov. Slabi štirje milijoni evrov, ki ostanejo, bi po Koprivnikarjevih besedah zadostovali za zdravstveni material, ki bi ga porabili v dveh mesecih. Da stanovalcem kljub temu zagotavljajo kakovostno nego in oskrbo, morajo denar jemati iz oskrbnin stanovalcev, čeprav naj bi bile te namenjene socialnemu vidiku življenja v domu.
