Čeprav standard na papirju ostaja enak, izkušnje pacientov in zaposlenih v zdravstvu kažejo, da se z varčevanjem v praksi vidno znižuje. Pomanjkanje dražjih katetrov, plačevanje bolnika za dražje obloge, pri katerih se rana celi hitreje, doplačila za »škornje« namesto mavca na urgenci... Vse to kaže, da zdravstveno zavarovanje v resnici zagotavlja vse manj.
Katero od možnosti, sodobnejšo in dražjo ali pa cenejšo, naj bolnišnica ali zdravstveni dom v teh primerih uporabi, ni sicer nikjer zapisano. Ob tem lahko neki sodobnejši in dražji material v eni ustanovi pacientu pripada, v sosednji pa ga ne bo dobil. Kaos, ki ga prinaša varčevanje za vsako ceno, kliče po jasnejših standardih.
»Kot kirurg moram sukancu zaupati«
Kirurg Miran Rems iz jeseniške splošne bolnišnice je opozoril, da ni jasnih kriterijev, kdaj uporabiti kateri material in pod katero raven se ne sme. Hkrati je denarja v tem trenutku premalo, da bi si lahko v vseh primerih privoščili najdražje materiale za zdravljenje. Po njegovem bi bila zato potrebna standardizacija materiala, pa tudi jasnejši kriteriji, kaj posamezniku pripada iz zdravstvenega zavarovanja. »Danes imajo lahko en standard v Izoli, drugega v Novi Gorici, v Ljubljani pa tretjega. Težava je tudi, da se pri materialu v sedanjih razmerah varčuje pavšalno in preveč na hitro,« je poudaril Rems. Po njegovem pri materialih ni mogoče brez škode privarčevati več kot tri odstotke na leto (v ljubljanskem UKC so si letos v finančnem načrtu na primer zadali znižanje materialnih stroškov za osem odstotkov, op.p.). Rems je dodal, da je cenejši material včasih slabši od dražjega, ne pa vedno. Kljub temu lahko zaposlene avtomatično zmoti: »Potrebuješ rutino in čas, da lahko nekaj suvereno uporabljaš. Moteče je, če v imenu varčevanja ves čas dobivaš nekaj novega. Za dober rezultat zdravljenja potrebuješ stabilne razmere, torej tudi material, ki mu zaupaš. Kot kirurg moram na primer zaupati sukancu, ki ga uporabljam,« je pojasnil.
Predsednik računskega sodišča Igor Šoltes se strinja, da bi bilo treba čim prej postaviti standarde materiala in opreme, ki ju kupujejo v zdravstvu. To ne bi zgolj zmanjšalo tveganja korupcije, na kar so na računskem sodišču že večkrat opozorili: »Zmanjšalo bi tudi možnost naročanja slabše kakovosti zaradi nižje cene. Zdaj se v zdravstvu na primer razburjajo zaradi rokavic, ki so jih kupili zaradi najnižje cene, a se trgajo.« Tega problema ne more rešiti ena sama razpisna dokumentacija, je poudaril – standarde bi bilo treba postaviti na državni ravni. Standardizirati pa bi bilo treba tudi procese naročanja, tako da bi bile okoliščine vnaprej jasne, je dodal. »Očitno pa je velik interes za to, da standardov nimamo – sicer s tem ne bi tako dolgo odlašali,« je bil oster Šoltes.
V bolnišnicah kupujejo čisto drugače kot v tovarnah
Generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) Samo Fakin priznava, da lahko na račun varčevanja v bolnišnicah in zdravstvenih domovih pacienti dobivajo slabše materiale. Strinja se tudi z zdravniki, ki se zavzemajo za tehnične standarde, vendar po njegovem njihova priprava ni naloga ZZZS. »Ob istih postopkih bi morali uporabljati iste materiale, da bi dosegli standardno kakovost in tudi primerno ceno. Tveganje pa je, da bi zaradi zapisa standardov na koncu dobili previsoko ceno glede na kakovost. Ključni problem je še, da zdravstveni zavodi nimajo nabavne službe, ki bi znala oceniti kakovost materiala in primerno ceno. V tovarni, ki od drugih kupuje vijake, bo nabavnik pogledal, kje lahko dobi dobro kakovost ob nižjih stroških. V slovenskem zdravstvu je princip obraten – trgovski potniki hodijo h kupcem, ti pa niti ne vedo, kaj vse obstaja na svetovnem trgu,« je dejal.
Poleg standardizacije je po njegovem rešitev tudi v ukinitvi sedanjega sistema javnih naročil, ki se je izpel, in v skupnih nakupih zdravstvenih zavodov. Sedanja situacija, v kateri kupuje vsak zase, gre na roko dobaviteljem, ki lahko ob manjših količinah zaračunavajo višje cene, opaža Fakin. »Bolnišnice bi se morale združiti, ko na primer kupujejo kolčne proteze. Določiti bi morale, kakšno obremenitev naj zdržijo in koliko časa ne smejo zarjaveti, potem pa bi morale pogledati, kdo na trgu proizvaja takšne proteze in pri kom lahko dobijo primerno ceno.«
