Janko Humar, ki je 13 let vodil lokalno turistično organizacijo Sotočje, meni, da imamo v Sloveniji v primerjavi s preostalo sodobno Evropo turizem najslabše organiziran. Medtem ko mu po eni strani jemljemo moč z združitvijo Slovenske turistične organizacije skupaj z agencijami za podjetništvo in inovacije, imamo na drugi strani kopico turističnih organizacij, združenj, zvez in zavodov, med katerimi ni jasne razmejitve, kaj naj bi kdo počel. »Konkretne rešitve so prepuščene občinam, te pa jih sprejemajo vsaka po svoje,« meni Humar. In medtem ko predstavniki slovenskega turizma državo opozarjajo, da za promocijo Slovenije namenja premalo sredstev, je zanimiva tudi naslednja primerjava: država Slovenija je lani zmogla zgolj šestmilijonski proračun za promocijo naše turistične ponudbe v tujini, medtem pa je samo 13 severnoprimorskih občin za promocijo občine, Slovenije in razvoj turizma porabilo skoraj štiri milijone evrov. Tretjino tega denarja so porabile za delovanje svojih turističnoinformacijskih centrov, turističnih zvez, organizacij in zavodov. Da, skoraj vsaka ima svojega.
Številke turističnih organizacij gredo v nebo. Po podatkih iz Poslovnega registra Slovenije v naši predalpski deželi deluje 827 turističnih društev, v Turistično zvezo Slovenije je trenutno včlanjenih 684 aktivnih društev. S promocijo turizma se tako ali drugače ukvarja 77 zavodov za turizem, več kot polovico teh so ustanovile posamezne občine ali več občin skupaj. Potem imamo še osem lokalnih turističnih organizacij, 14 regijskih destinacijskih organizacij, 27 turističnih zvez, za podajanje informacij turistom pa je na voljo kar okoli 90 turističnoinformacijskih centrov in še kup interesnih združenj. Bi moralo torej slovenskemu turizmu po vsem naštetem iti bolje, kot mu gre? In ali je res potrebno, da ima skoraj vsaka druga občina svoj zavod za turizem in skoraj vsaka svoj spletni turistični portal?
Predstojnica inštituta za turizem na ljubljanski ekonomski fakulteti Tanja Mihalič meni, da ima vsa ta razvejenost svoje razloge, argumente in tudi pasti. Predvsem razvejen društveni sektor je po njenem mnenju dobra praksa slovenskega turizma, ima dolgoletno tradicijo in mnoga društva dobro delajo. In ker je turizem v prvi vrsti vezan na prostor, so nujni deležnik pri njegovem razvoju tudi občine.
A Mihaličeva tukaj opozarja, da je v večini primerov območje ene občine premajhno in z vidika zaokrožene turistične ponudbe nezadostno, da bi na turističnem trgu funkcioniralo kot turistični cilj. »Turistični trg ne prepoznava občin, ampak destinacije, ki so navadno sestavljene iz območij več občin,« meni Mihaličeva. Z vidika kompetenc na področju razvoja lokalne skupnosti je torej po njenem mnenju logično in dobro, z vidika razvoja destinacije pa preozko, če se občine med seboj ne povežejo v bolj zaokrožene turistične enote. Pojasnjuje, da se v praksi sicer občine že povezujejo v bolj kompleksne turistične destinacije, v kar jih sili tudi državna turistična politika, a da je tudi na področju tovrstnega povezovanja mnogo neurejenosti in podvajanja, kar seveda zmanjšuje učinkovitost turističnih organizacij.
Racionalizacija in združevanje da, a premišljeno
Dodatna ilustracija stanja so turistični portali občin, katerih osnovni problem je, da so mnogi neažurirani, da nimajo jasno opredeljenega namena, katere turiste želijo privabiti, niso tržno-prodajno orientirani in so zato po mnenju strokovnjakinje neučinkoviti z vidika trženja turistične destinacije. Meni, da so zagotovo možne določene izboljšave glede prekrivanja kompetenc, vendar združevanje kar tako tudi ni rešitev. Dober prikaz tega je združitev Slovenske turistične organizacije v trojček organizacij SPIRIT, ki se je izkazala kot slaba organizacijska odločitev za turizem.
Turistični delavci zahtevajo samostojno organizacijo
Turizem v Sloveniji prispeva 12 odstotkov bruto domačega proizvoda, zaposluje 45.000 ljudi, v državni proračun pa samo na račun tujih gostov vsako leto prispeva 240 milijonov evrov davka na dobiček. V več turističnih organizacijah, ki so se v okviru vseslovenske iniciative predstavnikov slovenskega turističnega gospodarstva in institucij zbrale na kriznem sestanku, zato menijo, da turizem upravičeno zahteva nazaj samostojno nacionalno turistično organizacijo. Menijo, da je to prvi pogoj za uresničitev ciljev turistične strategije 2012–2016, to pa je povečanje prilivov iz naslova tujih turistov z dveh milijard na tri milijarde evrov letno in odprtje 10.000 novih delovnih mest.
