»Svet evropske organizacije za jedrske raziskave Cern v Ženevi je pred koncem leta sprejel odločitev, da bo Cern v svoje vrste sprejel pet novih članic, med njimi tudi Slovenijo. Proces formalnega vključevanja, ki naj bi za Slovenijo trajal približno tri leta, bo po desetletjih sodelovanja slovenskih vrhunskih fizikov v Cernovih projektih eden najpomembnejših znanstveno-političnih korakov v slovenski zgodovini.« Tako smo v Dnevniku o Cernovi odločitvi iz konca leta 2010 pisali 4. januarja 2011.
»Proces spi«
Minila so tri leta in na tem področju se ni zgodilo – nič. Slovenija še vedno ni Cernova članica. Veliko pa se je dogajalo na znanstvenem področju. V Cernu so slovenski raziskovalci z Inštituta Jožefa Stefana in ljubljanske univerze v minulih dveh letih doživeli enega največjih uspehov v zgodovini slovenske znanosti. Sodelovali so pri odkrivanju Higgsovega bozona, zadnjega manjkajočega delca v standardnem modelu vesolja, ter si s tem v okviru raziskovalne skupine Atlas letos prislužili posebno omembo Nobelovega komiteja, ki je Higgsu podelil nagrado.
Slovenski znanstveniki v švicarskem Cernu, največjem fizikalnem laboratoriju na svetu, sodelujejo že štirideset let, a Slovenija tej ugledni mednarodni organizacij, ki je bila ustanovljena že leta 1954, še vedno ne plačuje članarine. To je zelo nenavadno, saj je bil sklep vlade o včlanitvi v Cern sprejet že leta 2009, leta 2011 pa je vlada sprejela Načrt razvoja raziskovalnih infrastruktur 2011–2020, med katerimi je bilo članstvo v Cernu postavljeno na prvo mesto med štirinajstimi mednarodnimi povezavami. Po naših informacijah je bila julija 2011 v Cern napotena pogajalska delegacija in to je bilo zadnje dejanje na tem področju.
»Proces ni bil zaustavljen, vsaj ne uradno. Res pa je, da že dve leti spi,« nam je iz Cernove mednarodne pisarne sporočil njen predstavnik Rüdiger Voss, doktor fizike, ki v Cernu deluje od leta 1976. »Po prvotni pozitivni oceni Slovenije je generalni direktor Cerna slovenskim oblastem poslal osnutek sporazuma o pridruženem članstvu, ki je predpogoj za polnopravno članstvo.« V začetku je bila večina pogojev že skorajda potrjenih. Leta 2011 smo denimo pisali o tem, da bo Slovenija začela plačevati zmanjšano članarino, približno 800.000 evrov na leto (petindvajset odstotkov članarine), ki naj bi v nekaj letih narasla do polne vrednosti, približno treh milijonov na leto. »Podpis sporazuma bi bil prvi formalni korak. A do danes nismo iz Slovenije prejeli nobenega odgovora, z izjemo kratkega potrdila, da so prejeli naš dopis,« je bil diplomatski gospod Voss.
Vse od začetka
Kot smo izvedeli včeraj, so zaradi ravnanja Slovenije v resnici v Cernu ogorčeni oziroma, v diplomatskem jeziku, »zelo zaskrbljeni«. Generalni direktor Rolf-Dieter Heuer naj bi »zaskrbljenost« tudi že izrazil na srečanjih s slovenskim veleposlanikom v Ženevi Matjažem Kovačičem. Od slovenskega predstavništva v Ženevi pa smo v zvezi s tem včeraj prejeli le napotilo, naj vprašanja naslovimo na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.
Tam so bili s pojasnili skopi. »Na ministrstvu načrtujemo pripravo vladnega gradiva, v katerem bomo določili, da se bomo pogajali s Cernom o članarini in predvsem o časovnem okvirju, v katerem jo bomo plačali,« so sporočili iz službe za odnose z javnostmi. To zveni kot ponavljanje postopka od začetka. Dodali pa so »zadnji« informativni izračun članarine za Slovenijo. Po podatkih ministrstva bi tako za članstvo v Cernu v letu 2013 država odštela 857.143 evrov, znesek pa bi do leta 2018 postopno narasel do polne članarine 3,071.429 evrov. Za primerjavo: Slovenija za članstvo v OZN plačuje slaba dva milijona evrov, za članstvo v OECD 2,8 milijona, v Unescu pa 251.000 evrov na leto.
Neuradno smo sicer izvedeli, da je zastoj oziroma »spanje«, kot so se izrazili v Cernu, posledica padca vlade Boruta Pahorja leta 2011. Tedaj naj bi z ministrstva odšel glavni pogajalec s Cernom, odtlej pa nobena vlada ni našla novega. Med znanstveniki, ki danes delajo v Cernu, včeraj nismo našli sogovornika. Fizik Danilo Zavrtanik, rektor univerze v Novi Gorici, ki je v Cernu raziskoval pred leti, pa je ponovil svoje stališče izpred nekaj let: »To, da Slovenija ne plačuje članarine, je sramota. Tam delujemo že štirideset let, ponašamo se z uspehi naših znanstvenikov, plačali pa ne bi ničesar.«