Zgodovinar Franc Benedik je eden najboljših poznavalcev kranjske preteklosti: »Tudi jaz sem bil član Počitniške zveze Kranj, ki je pred pol stoletja začela upravljati tudi kamp v Premanturi. Namenjena je bila letovanju dijakov in študentov, v njej so bili aktivni nekateri kranjski srednješolski profesorji. Nesporno je bila to takrat družbena lastnina.« Tako nam je o kampu, ki ga vsako leto obiščejo tudi številni Kranjčani, govoril zgodovinar, ki se je spomnil, da so ga pomagali graditi prav dijaki in študentje: »Kopali smo za vodovod, vroče je bilo!«
Danes o Počitniški zvezi Kranj ni sledu, ker je namesto nje nastalo Počitniško društvo Vodnik. Tudi zaradi sprememb zakonodaje (v naslovu društva besede zveza ne more biti) se je spremenilo skoraj vse. Razen predsednika. Milan Čadež je odgovorna oseba društva (in prej zveze) od leta 1976 (po Supervizorju). Nekdanji kranjski športni funkcionar in uradnik je že dolgo upokojenec in kot tak vodi eno najbolj donosnih podjetij v Kranju. A o podrobnostih vodenja in društvu samem ni moč izvedeti veliko, predsednik in s tem pooblaščenec društva pa na vprašanja, kdo še poleg njega upravlja s premoženjem, podjetjem in kako delijo prihodke, ni želel odgovarjati. Ne na pisna vprašanja, ne na telefonske klice. Enkrat nam je uspelo le slišati v ozadju nasvet »naj na številko s to končnico ne odgovarja«. In je odložil slušalko.
Česa Vodnik ne skriva
Počitniško društvo Vodnik ima na Hrvaškem od leta 1992 podjetje Kranjski kamp. Slednje je lani ustvarilo za 200.000 evrov prihodkov, delijo pa tudi dobiček (skoraj 50.000 evrov). Pol je šlo društvu, pol pa Dušici Capelle, ki je skupaj s hčerko tudi edina zaposlena v društvu in dejansko vodi kamp v Premanturi: »Garam vse poletje. Društvo daje kamp v najem podjetju, kjer sem tudi polovična lastnica. Društvo v Kranju opravlja tudi posredovanje rezervacij, zato mu Kranjski kamp daje 25-odstotno provizijo,« pravi direktorica podjetja, ki je obenem zaposlena tudi v društvu. Izračun pokaže, da je kot solastnica upravičena do okoli 25.000 evrov iz dobička kampa, obenem pa sta s hčerko Polono kot zaposleni v društvu lani prejeli bruto 42.000 evrov plače.
Kdo še deluje v društvu, kako o vseh teh lepih poslih sklepajo organi društva, kdo so še odgovorne osebe, kdo tvori upravni odbor, nam ni uspelo zvedeti, ker o tem Milan Čadež molči, prav tako pa Dušica Capelle. Zakaj je ona postala tako vplivna v društvu in podjetju, je zopet mogoče razbrati iz zgodovine. Njen oče je bil eden tistih profesorjev, ki so bili »duša in srce« Premanture, še bolj to velja za njenega žal pokojnega moža. Kot nam je povedala, so zemljišča kampa v lasti Vodnika, nekaj pa tudi v lasti podjetja Kranjski kamp, nekaj jih je v zasebni lasti.
Društvo le kot krinka?
Da bi razumeli društvo Vodnik, je treba vedeti, da so bili številni Kranjčani in Kranjčanke (vsaj nekaj sto) člani Počitniške zveze ali še prej Ferijalnega saveza v nekdanji državi. S tako člansko izkaznico si namreč ceneje letoval v Premanturi, kar je bilo na primer skoraj obvezno za kranjske gimnazijce, ki so tudi v okviru počitniške prakse pred leti tam delali. Zakaj jih pri preoblikovanju zveze ni bilo več zraven in zakaj o društvu noče ničesar povedati dolgoletni predsednik Milan Čadež, ne vemo. Po podatkih, ki smo jih dobili na Hrvaškem, Kranjski kamp letno ustvari 200.000 prihodkov in dolguje Vodniku okoli 100.000 evrov, lani ga je odplačal 25.000. Uradni podatki o Počitniškem društvu Vodnik pa kažejo, da je imel leta 2012 tudi 200.000 evrov prihodkov, da so stroški storitev znašali 150.000, da so za stroške dela dveh zaposlenih namenili 42.000 evrov. In še to: vrednost društvenega sklada je spoštljivih pol milijona evrov, osnovna sredstva so vredna skoraj 400.000 evrov. V društvih sicer ne smejo imeti dobička, pač pa lahko poslujejo s »presežkom prihodkov«. Lani jih je bilo za 3400 evrov.
Nekdaj »naša«, se pravi skupna oziroma v tisti časih družbena zveza je tako zdaj društvo peščice ljudi. V Kranju smo povprašali precej tistih, ki so nekoč pomagali graditi kranjski kamp ali ga obiskovali iz leta v leto. Nihče ni imel pojma, kako je zveza postala društvo, še manj, da ima to društvo podjetje. Številke iz poslovanja pa so naravnost osupnile številne sogovornike. Ravno v tem je tudi čar vse zgodbe. Nekoč Ferijalni savez je postal pred pol stoletja Počitniška zveza in po osamosvojitvi je nastalo društvo, vezni člen vsega tega je njegov predsednik Milan Čadež, ki vsaj za Dnevnik molči. Vsi, ki so nekoč s krampi in lopatami gradili »naš« kamp, pa se ob vsem tem čudijo.