Čeprav so se v zadnjih 25 letih socialne razlike v Sloveniji za več sto tisoč državljanov usodno povečale, je danes prepad med bogatimi in revnimi v drugih državah EU in tudi po svetu praviloma še večji. To dokazuje tudi zajamčena minimalna plača, ki je v Sloveniji ena najvišjih v EU tako glede na BDP na prebivalca kot v primerjavi s povprečno slovensko plačo.
Za vrtec oddaljena minimalna plača
Slovenski delodajalci redno opozarjajo, da to še posebno močno bremeni delovno intenzivna podjetja in na splošno zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva, hkrati pa povečuje brezposelnost. Tudi na uradu za makroekonomske analize in razvoj so v letošnjem poročilu o razvoju ocenili, da je dvig minimalne plače v zadnjih treh letih pomembno prispeval k poslabšanju stroškovne konkurenčnosti gospodarstva in izgubi delovnih mest. Še posebno velik je bil ta pritisk leta 2010, ko je Pahorjeva vlada minimalno plačo dvignila za 23 odstotkov (s 597,43 evra na 734,15 evra). »Kratkoročno je po naši oceni zaradi dviga minimalne plače delo izgubilo okoli 7000 oseb, dolgoročno pa okoli 18.000,« pišejo na Umarju.
Obenem pa ugotavljajo, da je ta dvig pomembno prispeval k zvišanju plač v zasebnem sektorju, zmanjšanju deleža zaposlenih z nizkimi plačami in tudi k zmanjšanju neenakosti v plačah. »Razmeroma visoka minimalna plača pripomore k temu, da je Ginijev koeficient naše države – to je razslojenost prebivalstva glede na prihodke – tako rekoč najnižji na svetu, primerljiv s Švedsko. Ampak Skandinavci so si med seboj relativno enaki v bogastvu, mi smo si pa čedalje bolj enaki v revščini,« opozarja profesor z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Marko Jaklič. Kajti kot pravi, nizek Ginijev koeficient kaže tudi na veliko uravnilovko, po kateri je posameznik z doktoratom in 1300 evri mesečne plače le za polno plačilo vrtca in morda še kakšno olajšavo manj oddaljen od dohodka delavca z osnovnošolsko izobrazbo in minimalno plačo.
Ustreza življenjskim stroškom, ne pa dodani vrednosti
Ob tem dr. Jaklič poudarja, da višina slovenske minimalne plače ustreza cenam življenjskih potrebščin pri nas, saj bi z manj ljudje že težko preživeli. Ni pa ustrezna glede na to, kolikšen delež ustvarjene dodane vrednosti in s tem posledično denarja za naložbe »požre«. »Slovenska podjetja oziroma njihovi menedžerji so bili dolgo motivirani predvsem za prisvajanje, privatizacijo podjetij, ne pa toliko za njihov razvoj. Ker je bila tudi družba bolj kot na ustvarjanje osredotočena na prerazdeljevanje, smo se Avstriji približali po cenah življenjskih potrebščin, ne pa tudi po dodani vrednosti. Slovenska podjetja so tu v zadnjih desetih oziroma petnajstih letih zaspala,« ocenjuje ekonomist.
To bi po njegovem prepričanju morali popraviti s preobrazbo v inovativno družbo na podlagi celovite razvojne strategije, ki bi vključevala vse od univerz do državnih podpor. Res pa je odprava minimalne plače oziroma njeno znižanje veliko lažja in hitrejša pot do dviga konkurenčnosti. »Ampak zakaj slovenska podjetja ne morejo konkurirati avstrijskim, čeprav imajo pri nas inženirji za polovico nižje plače kot tam?« se ob tem sprašuje dr. Jaklič. Kot pravi, visoka minimalna plača kratkoročno res lahko zavira gospodarstvo in povečuje brezposelnost, toda dolgoročno podjetja prisili, da se razvijajo, izboljšujejo proizvodne procese, iščejo nove izdelke in aktivnosti..., s katerimi bodo višjo minimalno plačo prenesla. »Končni cilj družbe, tudi naše, ne smejo biti nizke, temveč visoke plače,« opozarja.
Nemška minimalna plača – upanje za EU
V EU je sicer trenutno sedem držav, ki ne poznajo minimalne plače. Kmalu jih bo verjetno samo še šest, saj jo bo konservativna nemška kanclerka Angela Merkel morala uvesti kot ceno, ki jo bo plačala za koalicijo s socialnimi demokrati. Uvedba minimalne plače v Nemčiji bi bila vsekakor dobra novica za EU in Slovenijo, saj bi se povečala kupna moč in povpraševanje najnižjega sloja Nemcev. »Če bodo ljudje v Nemčiji začeli več trošiti, se bo zmanjšal njihov trgovinski presežek, kajti države z juga, med njimi tudi mi, bodo lahko več izvažale,« pojasnjuje tudi dr. Jaklič. Trenutno kar okoli 7 milijonov Nemcev zasluži manj kot 8,5 evra na uro, kolikor naj bi znašala minimalna plača, 1,4 milijona pa celo manj kot 5 evrov na uro.
Med 28 članicami EU, ki nimajo minimalne plače, pa bodo še naprej Italija, Danska, Finska, Švedska, Avstrija in Ciper. Socialni partnerji v teh državah minimalne plače urejajo sproti na panožnih pogajanjih oziroma na ravni posameznih podjetij, zato so zaposleni tam vsaj v nekaterih sektorjih v nevarnosti, da se jim plače spričo globalizacije drastično znižajo. Toda na Danskem je recimo ta nevarnost bistveno manjša, kot bi bila ob ukinitvi minimalne plače pri nas. Ob izredno mobilnem trgu dela (novo službo je mogoče najti relativno hitro) so namreč razvili podporno socialno mrežo, ki posamezniku v primeru, da mu ponudba delodajalca ni všeč, zagotavlja določen prihodek, vezan na njegove pretekle plače, pojasnjuje dr. Jaklič.
Prevelike razlike v EU
Med 21 članicami EU, ki imajo minimalno plačo, medtem obstajajo velikanske razlike. V Bolgariji bruto minimalna plača dosega komaj 159 evrov in je celo nižja kot na Kitajskem ter tudi precej nižja od turške, ki znaša 405 evrov. V Luksemburgu medtem delavci ne smejo zaslužiti manj kot 1874 evrov, več kot tisoč evrov pa znaša minimalna plača še v Belgiji, na Nizozemskem, Irskem, v Franciji in Veliki Britaniji (1190 evrov). Za njimi s 784 evri že sledi Slovenija.
Seveda te številke ne povedo veliko, če pri tem ne upoštevamo razlik v cenah življenjskih potrebščin med državami. Kljub 32 evrov višji minimalni plači si tako na primer irski delavec ne more kupiti toliko kot francoski. Medtem se Slovenija tudi po kupni moči svoje minimalne plače uvršča na sedmo mesto in prehiteva vse države, ki so v EU vstopile leta 2004 ali kasneje. Kupna moč najnižje, romunske minimalne plače recimo znaša le dobro tretjino slovenske. Nižjo minimalno plačo od Slovenije imajo glede realne kupne moči tudi tri starejše članice EU. Gre za Grčijo, Španijo in Portugalsko, ki očitno rešujejo gospodarsko krizo z zniževanjem cene delovne sile.
Zelo primeren način primerjanja minimalnih plač je tudi izračun, koliko odstotkov povprečne plače znaša. Po tem kazalniku je najbolj egalitarna Grčija, kjer minimalna plača znaša 50,2 odstotka povprečne. Za njo že sledi Slovenija s 50 odstotki nižjo minimalno plačo od povprečne. Najmanj egalitarna je Češka, kjer minimalna plača znaša komaj 32 odstotkov povprečne plače.
