Koga povabiti na sedmino? Kaj storiti z družinskimi ali sorodstvenimi spori? Kam povabiti ljudi – domov ali v gostilno? Je primerna prav vsaka gostilna? Kaj povabljenim dati za pod zob in naliti v kozarce? In ne nazadnje – se spodobi takoj po pogrebu iz srca nasmejati ali celo med obujanjem spominov zbijati šale, ki se kakor koli dotikajo umrlega?

Začnimo na koncu. Seveda se spodobi sedmino ali, kot bomo kasneje pojasnili zadrego z izrazi, pogrebščino zapustiti veselega obraza in vedrih misli. Sedmina in pogrebščina sta namreč dogodka, ki pomagata premagovati žalost po smrti bližnjega, hkrati pa vzpostavljata posebno simbolno vez med pokojnikom in udeleženci, pripoveduje etnolog dr. Janez Bogataj s filozofske fakultete v Ljubljani. »Na vesel način se gostje spominjajo pokojnika, kar ima tudi psihološki učinek,« pravi. A veselje ne vstopi na sedmino z žalujočimi, dodaja Simon Sedevčič iz gostilne Štorovje v bližini pokopališča na Muljavi. Veselje se razvije. Gostje po njegovih opažanjih običajno v gostilno vstopijo žalostni, kasneje pa vzdušje postaja vse bolj vedro. Tako je prav, pritrjuje Bogataj: »Ta dogodek je sredstvo za blaženje žalosti. Je en obred prehoda iz enega tipa žalosti v drugo. Žalost ostaja, a je blažja, bolj vedra.«

Besedna zadrega

Izraz sedmina danes uporabljamo napačno, opozarja dr. Bogataj. Sedmina naj bi bila dogodek oziroma pogostitev sedmi dan po pogrebu. Poznali smo tudi devetine, torej pogostitve deveti dan po pogrebu. »To dokazuje, da so bližnji pokojnika potrebovali nekaj časa, da se je huda žalost vsaj nekoliko polegla, potem pa so se na umrlega lahko spomnili na drugačen način.« Sedmine ali devetine so običajno potekale po maši za pokojnika.

Dandanes se udeleženci pogreba na pogostitvi zberejo že takoj po pogrebu, čemur bi morali reči pogrebščina. A ne glede na izraz in na časovno oddaljenost od pogreba – dogodek je tradicionalno povezan z druženjem ljudi in uživanjem hrane. Včasih se je to dogajalo na domu pokojnika, kjer je običajno ležal tudi pred pogrebom, v gostilno se je za to priložnost hodilo le v mestih. Tudi dandanes je izbira domačega ali gostinskega okolja prosta. Podobno je z izbiro hrane, pravi etnolog, za katero se običajno odloči organizator dogodka, to je ponavadi eden od pokojnikovih najbližjih. »Večkrat se zgodi, da postrežejo z jedmi, ki so bile med pokojnikovimi priljubljenimi, ali pa s pijačo, ki jo je rad pil,« pripoveduje Bogataj. Tako so pogrebščine oziroma sedmine včasih le klepet s kavo in kosom potice, narezek v domačem okolju, včasih pa kosila ali prave pojedine v bližnjih gostiščih. »A pravil ni. Prav tako ni pravil o vsebini dogodka. Včasih vsebuje tudi govore o dosežkih pokojnega, običajno na dan privrejo najrazličnejši spomini, povezani z njim. Spomnim se tudi pogrebščine, na kateri so predvajali takrat še diapozitive, na katerih je bil pokojnik,« opisuje etnolog.

V gostilni se dogodka lotijo s posebno pozornostjo, pripoveduje Sedevčič. Za žalujoče goste pripravijo posebno sobo, v kateri izključijo glasbo, na želje gostov pa se odzivajo bolj sočutno in jih skušajo uresničiti.

Občutljivo področje

Kaj pa udeleženci pogrebščine oziroma sedmine? To je izjemno občutljivo področje, na katero mora biti organizator še posebej pozoren. Lahko se odloči, da na dogodek povabi ožji družinski ali rodbinski krog, lahko pa vse sorodstvo. »Zelo nevarno je, če koga izpusti in ga pozabi povabiti. Sedmina ali pogrebščina je namreč tudi sredstvo komunikacije med sorodstvom. Lahko se zgodi, da se na njej sorodniki prvič vidijo. S povabilom ali s sprejemom povabila lahko presežejo stare spore, a ravno z izključitvijo iz povabljenih lahko nastanejo tudi novi,« opozarja Bogataj.

Nekatere pogrebščine so tudi kombinirane – tako za sorodnike kot za prijatelje in znance. »Če je bil umrli še v službi, včasih organizator nekaj denarja nameni tudi za pogostitev sodelavcev.« Sicer pa stroške pogrebščine oziroma sedmine običajno krije organizator pogreba in dogodkov, povezanih z njim, razen če se v družini ne dogovorijo drugače. »Predvsem starejši celo varčujejo za ta namen in to svojcem bodisi povedo bodisi zapišejo v oporoko,« pravi dr. Bogataj. Zapiše lahko tudi, kdo naj ga pospremi na zadnjo pot in koga naj organizator povabi na pogrebščino.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki na pogrebe radi hodijo, saj se po njih radi dobro in brezplačno okrepčajo. A to ni nič sramotnega, pravi Bogataj in dodaja: »So skorajda ena od slovenskih značilnosti, saj jih pozna domala vsako sorodstvo.« pe