Facebook v zadnjem času preplavljajo najrazličnejši predlogi in pobude s takšnimi in drugačnimi cilji nezadovoljnih ljudi, ki že več tednov redno protestirajo na slovenskih ulicah. Da bi v kratkem lahko prišlo do konsenza in oblikovanja enotnih in realnih zahtev, še ni pričakovati, se strinjata oba naša sogovornika. »Takšne volje ali intelektualne in fizične moči doslej ni videti,« razmišlja Spomenka Hribar. Prepričana je, da je potrebna predvsem artikulacija ciljev in metod za njihovo dosego, poudarja pa, da to vprašanje zadeva predvsem teoretike.
Igor Pribac poudarja, da so zahteve, ki se pojavljajo na spletu, med seboj zelo različne, nekompatibilne in pogosto tudi zelo radikalne. »Zelo velike skupine ljudi se soočajo s tem, kar je resničen problem politike. Zdaj je verjetno nekaj zavesti o tem, kako težko je v resnici priti do nekega skupnega imenovalca, prišlo tudi med široke plasti ljudi, ki so bili doslej relativno apolitični,« razmišlja.
Spomenka Hribar opozarja, da je za današnji čas tako pri nas kot v svetu značilna velika razpršenost idej. »Rešitev ni ena sama. Iz krize se bomo izkopali z vrsto novih zakonov in z vrsto različnih prijemov oziroma metod političnega delovanja. To pomeni vnovično dejansko delitev oblasti, saj se pri nas izvršna oblast vse bolj neposredno vtika v zakonodajno in sodno, pa tudi ločitev politike od gospodarstva in predvsem ločitev ideologije od oblasti. V prejšnjem sistemu, še posebej seveda tik po vojni, se je oblast utemeljevala na komunizmu, danes pa na protikomunizmu, ki je sicer le krinka za ideologijo »Kdor ni z nami, je proti nam!«. Dokler bo to glavna logika naše oblasti, ne pa sposobnost nekoga, da opravlja neko državno funkcijo v korist vseh, se na eni strani ne bomo iztrgali letargiji ljudstva, na drugi pa nadutosti vsevedne in vsemogočne oblasti,« opozarja Hribarjeva.
Kaj bo prinesel 21. december?
Meni tudi, da bi bil 21. december lahko zelo pomemben datum, vendar v smislu, da bo nasilje prevladalo nad mirnimi demonstracijami v še večjem obsegu kot doslej. »Ne dvomim v ljudi, bojim pa se tistih, ki znajo vse obrniti v svoj (politični) prid,« nam je povedala in izpostavila, da obstaja nevarnost še večje destabilizacije.
»V tej fazi oblikovanja, kristaliziranja zahtev je potrebne veliko strpnosti, zavesti o težavnosti in zahtevnosti procesa, v katerem se je to gibanje znašlo, zato da bi bil nastop tega gibanja 21. decembra v Ljubljani lahko uspešen ter da ne bi postal vir frustracij in notranjega razkrajanja tega gibanja,« pa meni Pribac, ki za naslednji petek napovedani protest označuje kot nekakšno krono letošnjega vala protestov.
Ideološka zaslepljenost in neukost sedanje politične garniture?
Tako Hribarjeva kot Pribac sta se strinjala z včerajšnjo izjavo Vuka Ćosića, ki je izrazil upanje, da bodo tisti, proti katerim so protesti usmerjeni, konstruktivne ideje in kritike upoštevali kot smernice, česar pa zaenkrat ni opaziti. »Sedanja politična garnitura je preveč ideološko zaslepljena (torej vzhičena nad samo seboj in nad svojo močjo obvladovanja) in po drugi strani preveč neuka in primitivna, da bi kaj razumela iz ljudskih protestov,« je ostra Spomenka Hribar.
Pribac prav tako meni, da je odziv politike na proteste (še) nezadosten. »Ta drža čakanja, ki jo je politika v veliki meri zavzela, je premalo dialoška, da bi lahko to cenili pripadniki tega gibanja, pa tudi tisti, ki morda niso del gibanja, ga pa podpirajo,« razmišlja. »Pobude za spremembe, ki jih zdaj stranke zbirajo, so sicer stekle. Ni pa nobenega vabila s strani političnih strank, tako parlamentarnih kot neparlamentarnih, ki bi skupinam protestnikov in njihovim že izoblikovanim javnim osebam ponudile roko, razgovore, izmenjavo mnenj,« spominja.
Pribac je tudi prepričan, da je bolj kot vlada opozicija tista, ki »bi lahko črpala iz te modrosti množic, ki se zdaj kaže na ulicah«. »Protesti po državi imajo skupen imenovalec v nezadovoljstvu nad vladno neoliberalno politiko pretiranega stiskanja pasu. Če je kdo, ki bi iz tega lahko koval nek politični kapital oziroma kaj koristnega naredil, je to seveda opozicija. Pri nobeni opozicijski stranki pa nisem opazil kakšnega glasu, izjave, ki bi vabila na pogovore tiste, ki so najbolj izpostavljeni med protestniki,« je zamišljen. Dodaja, da je sicer res, da se v protestih »zaenkrat še niso izoblikovali nobeni organi, da nimajo nobenega priznanega vodstva, nobenih drugih struktur in da je v tej fazi v resnici težko vzpostaviti dialog.« »Zdi se, da je treba na to počakati. Ampak signal, iztegnjena roka ali vabilo bi bilo vsekakor dobrodošlo,« zaključuje Pribac.
