Približno enako število ljudi kot tokrat (vse številke so ocene organizatorjev) pa je protestiralo proti obsežnim vladnim gospodarskim in socialnim reformam leta 2005, ko je bila ekonomska kriza še daleč in smo živeli v letih debelih krav.
Takrat se je na ulice zgrnilo dovolj ljudi, da se je prva Janševa vlada tudi zaradi protestov odpovedala svojim reformnim načrtom. Tokrat se zdi bolj odločna in vprašanje je, ali bi jo demonstranti uspeli prepričati, četudi bi se jih na Kongresnem trgu zbralo desetkrat več. Izkušnje iz drugih evropskih držav, predvsem Grčije, Španije in Portugalske kažejo, da političnih vodstev od uveljavljanja načrtovanih varčevalnih politik, ki naj bi jih tako od njih kot od Slovenije zahtevale evropske oziroma mednarodne institucije, doslej niso odvrnili niti milijoni protestnikov.
Da tudi pri nas ne bo nič drugače, daje slutiti vrsta dejavnikov. Edini uradni vladni odziv po demonstracijah je bil komentar ministra za delo Andreja Vizjaka, da demonstracije sicer jemlje kot opozorilo, da pa je pot k rešitvi pogovor in dogovor (prek omrežja twitter se je oglasil tudi premier Janez Janša, vendar je pokomentiral le višino plače sindikalista Štruklja). Žal pogovor in dogovor preko pogajanj s socialnimi partnerji o pokojninski reformi in reformi trga dela zaenkrat izvaja le Vizjak, finančni minister recimo, ki drži roko nad proračunom za prihodnji dve leti, pač ne. Že vse odkar je na oblasti, na celotno vlado z vseh strani letijo očitki, da je njeno sodelovanje s civilno družbo doseglo najnižjo točko doslej: zakonske predloge in druge dokumente večinoma pripravlja v tajnosti in jih sprejema brez posveta s stroko (tudi zakona o državnem holdingu in slabi banki). Ali pa tudi za kompleksne sistemske spremembe določenega področja omogoči le nekaj dni za javno razpravo (kot v primeru dvodnevne razprave o novem visokošolskem zakonu). Za povrh večino svojih predlogov v parlamentarno potrditev pošlje po hitrem postopku, da jih niti poslanci ne utegnejo dobro pogledati.
Za pogovor in dogovor sta potrebna vsaj dva. Če si vlada želi dialoga, mora v njem sodelovati. Doslej tega praviloma ni počela. Čeprav sobotne demonstracije niso bile izjemne, kaj šele revolucionarne, se je na njih zbralo dovolj ljudi, da jih vlada lahko razume kot opozorilo, da je že skrajni čas za začetek pogovora in tudi dogovora.
