Odločitev sodišča na Dunaju v primeru Patria je bila veliko presenečenje. Prvoobtoženega Hansa Wolfganga Riedla je spoznalo za krivega v več točkah obtožnice, vse do zadnjega pa je Riedl upal na milo sodbo. Toda to, kar je v dunajskem procesu slišal nekaj pred 17. uro, mu je vzelo sapo: tri leta zapora, od tega dve leti pogojno, pomeni, da bo, če bo sodba postala pravnomočna, Riedl leto dni preživel za rešetkami.
Za slovensko stran je še bolj kot višina kazni pomembna njena utemeljitev. Kajti senat, ki so ga sestavljale sodnica Marion Zöllner in dve porotnici, je Riedla obsodil ne le zaradi utaje davkov in goljufije, temveč tudi in predvsem zaradi podkupovanja v povezavi z dobavo vojaških oklepnikov slovenskemu ministrstvu za obrambo. »Senat je mnenja, da se je podkupovanje zgodilo in da se je vplivalo na razpis,« je dejala sodnica Marion Zöllner. Sodišče na Dunaju je torej prepričano, da so politični funkcionarji v Sloveniji za svojo odločitev v prid Patrii vzeli denar. Seveda odločitev sodišča še ni pravnomočna, Riedlov odvetnik se je, kot je bilo pričakovati, nanjo pritožil. Preostali trije obtoženi, ki jim je tožilec očital industrijsko vohunjenje in gospodarska kazniva dejanja, so bili oproščeni. Obtoženi Walter Wolf, ki so mu v povezavi s tem očitali »članstvo v kriminalni združbi«, zaradi zdravstvenih razlogov na zaključku sojenja ni bil prisoten, sodbo v njegovem primeru pa bo sodišče sprejelo po ločeni obravnavi.
Mala sodna dvorana 202 je bila pri tem polna do zadnjega kotička, tudi zaradi velikega navala slovenskih medijev. Po pričanju davčnega svetovalca prvoobtoženega Riedla je sledilo še zaslišanje Hansa Michaela Malzacherja, ki je bil Riedlu nadrejen v času, ko je ta delal še za podjetje Steyr Spezialfahrzeuge (SSF). Legendarni direktor starega kova je razložil, da je bil preprosto šokiran, ko je do posla pri spornem razpisu za oklepnike prišla Patria in ne Steyr. Kajti pred tem je Steyr zelo dobro sodeloval s Slovenijo in slovenski vojski dobavljal oklepnike pandur. Za svojega nekdanjega sodelavca je našel le pohvalne besede. »Prihaja iz zelo spoštovane oficirske družine, kjer so ga naučili discipline. V Aziji se je uveljavil v zelo težkih razmerah,« je dejal Malzacher. Včeraj Riedlu tudi ta trdoživost ni pomagala.
Proti zaključnemu delu sojenja je odvetnik obrambe predložil dokumente, časopisne članke in informacijski material, ki naj bi dokazali obstoj vodnega projekta na Tajskem. Riedl naj bi namreč svojemu tajskemu poslovnemu partnerju Apičatu Siratapornu za prav ta projekt februarja 2007 v gotovini izročil 900.000 evrov. Vendar pa Riedl te svoje trditve ni mogel podkrepiti z nobenim dokazom. Tožilec namreč ves čas domneva, da so bili s tem denarjem podkupljeni slovenski funkcionarji. V zaslišanju na Tajskem, sodnica Zöllnerjeva je včeraj prebrala zapisnik tega zaslišanja, je Sirataporn zanikal, da bi prejel omenjeno vsoto. Pred sodiščem na Dunaju skrivnostni Tajec ni pričal. Na zahtevo za pravno pomoč, ki jo je avstrijsko ministrstvo za pravosodje oktobra 2012 poslalo tajskim oblastem, na Dunaju niso dobili odgovora.
Petnajst mesecev po začetku dunajskega procesa o Patrii so se tako včeraj zvrstili zaključni nagovori tožilca in obrambe. Državni tožilec Volkert Sackmann je pri tem pojasnjevanja prvoobtoženega označil kot »laži« in zasmehovanje sodišča. Sackmann je spomnil na po njegovem mnenju odločilno srečanje pred formalnim javnim razpisom za vojaške oklepnike slovenskega ministrstva za obrambo. Prvega septembra 2005 so se tako Riedl, Patriin menedžer Reijo Niittynen, Ivan Črnkovič, Tone Krkovič in Jože Zagožen srečali v Ljubljani.
Črnkovič je dva dni pred tem zapisal zdaj že dobro znano formulo TK+JZ+IC+stranka, ki so jo kasneje preiskovalci in tožilec razlagali kot ključ, po katerem se je delila podkupnina. Kot stranka se je pri tem razumela Slovenska demokratska stranka (SDS). Konkretne predaje podkupnine ne more dokazati, je dejal Sackmann, je pa prepričan, da je 900.000 evrov prišlo v Slovenijo: 200.000 evrov je po prepričanju tožilca 7. februarja 2007 v Gleisdorfu na avstrijskem Štajerskem predal Juretu Cekuti, ki je delal za Riedla in Patrio. Preostalih 700.000 evrov je Riedl v gotovini 15. februarja 2007 sam prinesel v Slovenijo.
Odvetnik Riedla Rüdiger Schender je oporekal besedam tožilca in dejal, da za krivdo njegovega mandanta ni niti enega samega dokaza. Hkrati ni dokazov, da so Janez Janša, Jože Zagožen ali »stranka« prejeli denar. »Obstajajo le domneve, podtikanja in klišeji, to so intuicije, ki na sodnem procesu nimajo kaj iskati,« je trdil odvetnik in zahteval oprostilno sodbo. Zaman, kot se je izkazalo kasneje.
Včerajšnja sodba je hkrati tudi izraz globokih sprememb v avstrijskem sodstvu. Desetletja sta namreč gospodarski kriminal in korupcija veljala za kavalirski delikt, ki ga nihče ni jemal resno. Šele v zadnjih dveh, treh letih se je to temeljito spremenilo. Zato ni prav nobeno naključje, da je bila le nekaj minut pred obsodbo Riedla v sosednji dvorani izrečena še ena v precej manj spektakularnem primeru gospodarskega kriminala. Dunajski bankir Johann Wanovits, ki je v letu 2004 za menedžerje avstrijskega Telekoma manipuliral borzne tečaje koncerna, je bil zaradi poneverbe obsojen na pet let zapora. Sodba tudi tu še ni pravnomočna.