Zbrani so se na Prešernovem trgu najprej poklonili pokojnemu Poldetu Bibiču, ki je običajno ob tem dnevu bral Zdravljico, potem pa je zbrane nagovoril predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije, igralec Branko Šturbej, ki je poudaril, da si želijo miren in kulturen recital, kot je do sedaj vedno bil. Nagovor je imel tudi ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki se je recitala udeležil že sedmo leto zapored in poudaril: »Očitno je Prešeren tako pomemben, da Ljubljana prav na današnji dan združuje različno misleče. Prešernove pesmi se recitira na kar nekaj mestih, toda Prešernov trg je edino pravo mesto.«

Tokrat je Zdravljico namesto Poldeta Bibiča recitiral igralec Aleš Valič, ki je povedal, da je ob ponovnem prebiranju Prešernove poezije ugotovil, da je polna verzov, ki govorijo o današnjem času. Idejo študentov AGRFT-ja, da letos na recitalu nastopijo s prebiranjem Prešernovih pesmi pa je komentiral takole: » Prešernova poezija je brezčasna in tudi zgodbe malega človeka so zgodbe za vse čase. Na žalost. Prešeren se je kot vsak velik umetnik ukvarjal predvsem z etiko in mislim, da če bi se naslonili na etiko, bi se pot hitro našla.«

Zgodba malega človeka, ki nikakor ni osamljen primer

Kot rečeno so študentje AGRFT prebirali zgodbe malega človeka, med njimi je bila tudi ta: »Stara sem 39 let in imam 22 let delovne dobe. Delam na visoko zahtevnem delovnem mestu, redno sem se zaposlila s sedemnajstimi leti in se šolala ob delu. Že 13 let nisem bila na bolniški. Moji obvezni mesečni stroški so: 450 evrov najemnine za 40 kvadratnih metrov veliko stanovanje, 355 evrov kredita, 62, evrov za ogrevanje, 17 evrov stanovanjskih stroškov, 18 evrov elektrike, 39 evrov interneta, 44 evrov osnovnega avtomobilskega zavarovanja, 160 evrov mesečno porabim za bencin, 160 evrov za hrano in 61 evrov za vzdrževanje avta. 30 evrov mi ostane za knjige, tečaje, seminarje, koncerte, kino, obleko, čevlje. Skratka osnovne življenjske stvari. Mesečno plačujem državi 416 evrov socialnih prispevkov in letno 75 evrov dohodnine. Za 20.000 evrov bančnega kredita bom v sedmih letih banki odplačala 5013 evrov obresti, plus stroške zavarovanja. V povprečju stanovanje s 40 kvadratnimi metri v Ljubljani stane 100.000 evrov. V primeru, da v banki najamem kredit, ko odplačam starega seveda, bom v tridesetih letih plačala dodatnih 70.000 evrov obresti. Skupaj 170.000 evrov. Lastnica bi bila v 74. letu starosti. Moja življenjska situacija danes je odgovorno, ustvarjalno in inovativno delo brez možnosti prihrankov, brez predizpozicije za človeka dostojno življenje.« Študentka je pripoved zaključila z mislijo: »Mislim, da bi ji prav prišlo malo Prešerna.«

Tiste na oblasti še čaka šiba

Šturbej je o recitiranju zgodb malega človeka povedal: »Študentom smo pustili popolnoma proste roke in zamisel, da bodo brali zgodbe malega človeka se mi zdi odlična. Tudi to je kultura, zakaj bi se izogibali temam, ki so vsakdanjik, ki seveda sodi tudi v kulturo. Od takrat, pred 27. leti, ta prireditev ni imela nobene politične konotacije in tako želimo tudi nadaljevati. Mi smo nad to politiko in karkoli bodo študentje izražali na tem recitalu ne bomo razumeli kot politiko, ampak njihovo doživljanje današnjega časa. To imajo pravico izraziti. Lena, ena od študentov AGRFT-ja, ki je prebrala zgodbo malega človeka, je potegnila vzporednice med Prešernovo poezijo in današnjim časom: »Protestniški duh je danes prisoten tudi na tem recitalu. Zdi se mi, da je razlika v tem, kakšni so bili ti recitali prejšnja leta in kakšen je danes.« Recitiranje zgodb malega človeka se v tem času zdi zelo pomembno tudi igralcu Gašperju Tiču: »Zgodbe malega človeka so trenutno boleča stvar, ker smo konec koncev vsi mali ljudje, razen tistih, ki so na oblasti, pa mislijo, da niso. Ampak niso samo trenutno. Zagotovo jih čaka šiba v življenju.«

Gašper Tič: »Vsi protesti so utemeljeni, razen tega Zbora za republiko danes.«

Igralka Jožica Avbelj je recitirala pesem Pevcu in na koncu zapela »Kaj nam pa morejo, če smo veseli!« Pri tem so se ji pridružili tudi vsi ostali zbrani na Prešernovem trgu in čutiti je bilo uporniški optimizem, ki ga v teh časih še kako potrebujemo. O protestih je Tič povedal, da se mu vsak protest zdi utemeljen, »razen tega Zbora za republiko danes, ker sploh ne vem, kako lahko obstaja protest ZA nekoga. Kaj takega se še ni zgodilo v zgodovini in smo spet prvi. Mogoče se je kaj takega zgodilo edino v Zimbabveju.« Igralec povezavo med današnjimi protesti in kulturnim praznikom vidi v tem, da je dejansko nekoliko izginilo iz zavesti vodilnih, da če smo s čem Slovenci obstali skozi zgodovino, smo s kulturo. »Tako kot se kulturo sedaj odrinja na rob, je popolna neumnost in neko nezavedno kriminalno dejanje, ki pa se lahko konča zelo usodno. kot kaže kriza, Slovenci, sicer ne bomo prvič lačni, se nam pa zna zgoditi, da bomo zadnjič lačni kot Slovenci, če ne bomo postavili kulture na mesto, kamor spada. Kultura je imela najpomembnejšo vlogo pri vsakem malem narodu in to bi morali ohranjati na vse pretege,« je dejal Gašper Tič.

Prešernova poezija je v tem času krvavo aktualna

Tudi Violeta Tomič je potegnila vzporednice in poudarila, da nas je že Prešeren opozarjal, da bodimo služni, da spoštujmo svoje umetnike, da ne podlegamo tujcem. »Vse to je tako krvavo aktualno trenutno, da mi gre kar na jok, ko berem Prešerna. To pomeni, da se iz zgodovine nismo ničesar nismo naučili,« je bila konkretna Tomičeva in pozvala politike, naj s svojim primerom pokažejo, kako preživeti v trenutnih razmerah z običajno plačo. »Ljudje so kar prehitro prišli do čudovito plačanih služb in sploh ne vedo, kaj pomeni boriti se iz dneva v dan, delati in plačevati položnice. Politika ni poskrbeti za lastno rit, politika je poskrbeti za ljudi. Ne razumem, kako lahko nekdo mirno živi in bogati, ko gleda vso to mizerijo okrog sebe. Tega nikoli ne bom razumela,« je še poudarila.

Danes so spomenik Prešerna simbolično pretopili v baker. Študent AGRFT je označil spomenik s kredo, zraven pa povedal, da kilogram bakra stane šest evrov. Študentka Lena Hribar je njihovo početje pojasnila. »Želimo samo pokazati, kaj politika trenutno dela s kulturo. Reže nas.« Študent Tin Grabnar pa je dodal: »Država od umetnosti zahteva, naj bo materialna, naj da ekonomski produkt. Če to hočemo, potem razprodajmo naše kulturne spomenike. Dajmo razprodat Prešernov spomenik.«