Več kot 2500 zakonskih parov se je lani razvezalo, kar je po podatkih Statističnega urada RS skoraj za desetino več kot leto pred tem. Anita Ogulin, ki se v Zvezi prijateljev mladine Slovenije ukvarja z družinami, ki same ne zmorejo več poiskati izhoda iz stiske, opaža, da je za porast ločitev in razpad družin kriva tudi kriza. Dr. Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo pa je, nasprotno, prepričana, da je tematika precej bolj kompleksna in ni vezana le na ekonomsko situacijo. Vplive zaostrenih razmer pa pri svojem delu opažata tudi terapevta in vodji Centra za kakovost odnosov mag. Andrej in Maja Trampuž. Več strahu in boja za preživetje po njunem mnenju vpliva na partnerske odnose – ne le na število razvez, temveč tudi na stopnjo konfliktov, osamljenosti in odtujenosti oziroma na kakovost v partnerskem in osebnem življenju na splošno.
Statistični podatki kažejo, da so se lani najpogosteje ločevali pari srednjih let: možje so bili ob razvezi stari povprečno 45,5, žene pa 42,6 leta. Razpadale so praviloma dolgotrajne zveze, saj se je skoraj polovica zakonskih parov ločila po več kot 15 letih trajanja zakonske zveze.
Ko je enkrat sesuta ekonomsko-socialna situacija v družini, se sesuje tudi partnerski odnos, opaža Anita Ogulin. Predvsem moški v družinah večinoma niso opremljeni za soočanje s tako hudimi stiskami. Mnogi odidejo, družino zapustijo in ne skušajo najti skupnih poti. Tisti pa, ki se v to vendarle podajo, po njenih opažanjih največkrat huje zbolijo, saj jim primanjkuje motivacije in moči. Pestijo jih duševne bolezni, grozijo s samomori in podobno.
Enake težave, različni povodi zanje
Pari, ki pridejo po pomoč k terapevtoma, imajo načeloma podobne težave, kot so jih imeli pari, ki so ju obiskali pred krizo. »Še vedno prihaja do nesoglasij v komunikaciji, prepirov, odtujenosti, skokov čez plot in podobnih izzivov, saj so v ozadju enaki mehanizmi, ki vodijo k nesoglasjem. To so pomanjkanje sposobnosti prisluhniti partnerju, razumeti njegove poglede in potrebe, če se ti razlikujejo od naših, izraziti svoje mišljenje in čustva na varen način, se osvoboditi nekonstruktivnih vzorcev ter prepovedi in negativnih sporočil, povezanih s čustvovanjem, mišljenjem, delovanjem, telesom in nami v celoti, kar smo dobili med odraščanjem. Od tod izvirajo tudi obrambne strategije, ki se v partnerskem odnosu pogosto kažejo tako, da je eden od partnerjev nagnjen k umikanju in zapiranju vase, drugi pa k vzkipevanju in pritiskanju, kar pogosto vodi v začaran krog.«
Razlike pa so v povodih za nesoglasja, opažata Trampuževa. Izvirajo iz negotovosti, strahu pred prihodnostjo, naporov, povezanih z zagotavljanjem preživetja, pa tudi medsebojne medsebojne finančne odvisnosti, ki lahko pomeni težave, če partnerja ne znata vzpostaviti povezanosti in zavezništva. »Pod vplivom stresa smo manj strpni in odprti do drugih, takrat veliko prej pridejo do izraza naše negativne lastnosti. V takšnih situacijah je včasih težje zbrati energijo za skrb in delo na odnosu oziroma poiskati pomoč, pa čeprav bi lahko bilo to takrat še toliko bolj pomembno.« Prepričana sta, da je kriza priložnost, da »resnično stopimo drug ob drugega z ramo ob rami«. To po njunem mnenju lahko prinese ne le čustveno oporo, temveč tudi nove ideje in novo moč.
Da družine, ko je hudo, stopijo skupaj in pomagajo svojim članom v stiski, je resda veljalo še nekaj let nazaj, pravi Ogulinova. A danes so stiske tako globoke in tako obsežne, da družine nimajo več moči za spopadanje z njimi. So popolnoma nemočne in v brezizhodnem položaju. Žalostno pa je, poudarja, da za vse to običajno ve vsa soseska, a jim ne priskoči na pomoč.
Gibanje razvez v zadnjih 20 letih je zelo pestro in bi težko našli vzorec, pa je prepričana dr. Leskoškova. Po osamosvojitvi se je največ parov ločilo ravno leta 2005 in dve leti kasneje, »ko smo imeli visoko gospodarsko rast in se nam o krizi ni niti sanjalo«, poudarja.
Ločitve so pogosto bolj premišljene kot poroke
Bolj kot vpliv krize na ločitve Leskoškova meni, da smo priča spremembi kulturnih vzorcev, na katere vpliva, med drugim, večja neodvisnost žensk oziroma njihova sposobnost preživetja. »Ženske so bile včasih obsojene na zakonsko zvezo, ker je pomenila obliko preživetja. V časih, ko se niso smele izobraževati in ne zaposlovati, je bil zakon njihova usoda, zdaj iz njega lahko izstopijo, če jim gre slabo.«
Leskoškova števila razvez ne razume kot nekaj slabega, negativnega, kot znak neuspeha, temveč nasprotno. »Menim, da so poroke bolj nepremišljeno dejanje kot razveze. Povezane so tako s potrošništvom kot z nepremišljenim vstopom v tako skupnost, predvsem zaradi zaljubljenosti ali pa celo zaradi preveč dobesednega razumevanja simbolov, povezanih s poroko. Ko se razblini meglica obredja, se ljudje soočijo z bolj trdo realnostjo, v kateri začnejo razumeti, da sam akt poroke ne pomeni nič, če se vsak dan posebej ne trudijo za to, da to skupnost obdržijo in jo zapolnijo z neko smiselno vsebino za vse, ki so v njej.«
Razveza je tako po mnenju Leskoškove veliko bolj odgovorno in premišljeno dejanje kot poroka, saj je povezana ne le z denarjem, temveč tudi z mnogimi čustvi, medsebojnimi vezmi in podobno. Sicer pa so lani pri nas zabeležili kar 7057 porok, skoraj šest odstotkov več kot leto pred tem. Več kot 7000 porok je bilo v Sloveniji pred tem nazadnje leta 2002.
Ljubezen raste tudi brez papirja
Ko je za ženske veljalo, da si s poroko najdejo moža, ki bo zanje in njihove otroke skrbel, in ko je za moške veljalo, da si z ženo najdejo varuhinjo doma ter vzgojiteljico njegovih otrok, je bila poroka eden od pomembnih dejavnikov zagotavljanja varne prihodnosti za oba spola, pravi sociologinja dr. Milica Antić Gaber. Danes pa si ljudje s poroko zagotavljajo predvsem način življenja v skupnosti. »Ljudje vedno iščemo lasten in zase pravi modus vivendi. Enkrat je to (tradicionalna) družina, drugič samskost, tretjič kakšna nova oblika sobivanja.« V krizah se res ljudje bolj zanašajo na družine in verjamejo, da bodo laže previharili negotove čase, če se bodo poročili. V dejanskosti pa se lahko težave celo povečujejo – povečajo se pritisk in pričakovanja do članov družine, ti jih v takšnih obdobjih ne morejo uresničiti, jim niso kos, lahko izbruhne tudi nasilje, opozarja sociologinja.
Sicer pa nam statistika o porokah ne pove vsega, opozarja sociolog dr. Roman Kuhar. Pri nas sta namreč zakonska in zunajzakonska skupnost (za heteroseksualne pare) pravno izenačeni. Torej imajo tako poročeni kot neporočeni pari skorajda enake pravice. Mladim je sicer poroka na splošno vse manj pomembna, družina pa zanje ostaja ključna vrednota. »Ljubezen pa je mogoče potrditi tudi brez papirja,« še dodaja Kuhar.
