V ponedeljek popoldne je bila dvorana občinskega sveta v Kopru za hip središče Slovenije. Župan Boris Popovič je predlagal sprejetje dokumenta, ki se je začel z zelo jasnim protestom in ogorčenjem »zaradi načrtov Vlade RS, da iz nadzornega sveta Luke Koper, d.d., izbriše predstavnika lokalne skupnosti in enega od predstavnikov zaposlenih«. Po presenetljivo spravljivi razpravi so predstavniki vseh strank podprli besedilo protesta. V Kopru so odkrili politični konsenz.
Vznemirjenje sta sprožila izvolitev Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave in nacionalni pandemonij, ki ji je sledil. Vzdušje je bilo, kot da vlada načrtuje državni udar v najbolj donosnem koprskem podjetju, mesto je odgovorilo z uporom. Redke so priložnosti, ko lokalne skupnosti na tako spektakularen način stopijo v konfrontacijo z državnim centrom. Koper je eno od treh slovenskih mest, ki je vzcvetelo po letu 2004, ko je Slovenija izgubila vse ideje o tem, kakšen naj bi bil razvoj države. Mariborska renesansa je postala nacionalna zgodba z državljanskim uporom, ki je odnesel župana Franca Kanglerja, vstop v nacionalno politiko pa je zamajal srečno ljubljansko županovanje Zorana Jankovića. Le koprski župan Boris Popovič je med sodnimi procesi, promenadami in stadioni držal politiko v lokalnih vodah in svojih rokah. Z Mišičem se popolnoma identificira.
Bolj miting kot seja
»Tako brezkompromisen napad na enega samega človeka sem sam doživel pred desetimi leti, ko sem bil v priporu,« je povedal v svoji slaščičarni ob obali, kjer je pred sejo uradoval. »Tako dramatično kot za Mišiča do zdaj ni bilo nič. On je prva vest pred Egiptom, pred Sirijo in premierko. To je nerazumno.« Popovič je na zadnjih volitvah brez težav ponovno dobil sedemdeset odstotkov podpore in z velikimi političnimi silami sklepa samo pragmatične pogodbe, ki koristijo lokalni politiki. Zdaj pa je tudi Koper zgodba vseslovenske politike in vstopa v politično vesolje, kjer se nihče ne more sam o ničemer odločiti, nihče pa tudi ne zna oblikovati konsenza.
Župan Boris Popovič je na seji občinskega sveta branil avtonomijo lokalne politike pred monopolom države. Mestni svetniki so ugotavljali, da seja bolj spominja na revolucionarni miting kot na sejo sveta. Drugi so se upirali svojim strankarskim centralam v Ljubljani, tretji so bili zgroženi nad idejami, da bo država zamenjala predstavnike lokalne skupnosti v upravi Luke Koper. Protestiralo se je proti političnemu kadrovanju, ugotavljalo se je, da se je vse in vedno politično kadrovalo, in zelo pogosto omenjalo moralo, odgovornost in strokovnost. »Oprostite, jaz nič ne razumem,« je sklenil svetnik Franco Juri. »Nadzorni svet Luke Koper je po ustaljenem dnevnem redu in v skladu z zakoni imenoval Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave. Le kaj bi lahko bilo s tem narobe?«
»Luko delavcem!«
Razburjenje Slovenije zaradi imenovanja je pred vrati pristanišča vsaj pri enem človeku vzbudilo dobro voljo. Če notranji minister govori o mafijskih poslih pri namestitvi politika, s katerim je do včeraj sodeloval v vladi, to vzbuja simpatične asociacije. »Slovenija je stala pred prepadom,« je s sarkastičnim nasmehom rekel član izvršnega sveta sindikata žerjavistov Boris Bradač. »Zdaj je naredila velik in odločen korak naprej.«
Bradač se ni mogel spomniti, da bi od sedemdesetih let naprej kdaj videl tako enoglasno nasprotovanje enemu človeku. Nasprotovanju je dal sindikalistično interpretacijo.
»Naslednje leto bo 30 let, kar delam v Luki Koper. Navajeni smo na vse padavine, to je še ena zraven.« Rekel je, da so delavci nekoliko zbegani zaradi agresivnosti javnega mnenja, v upravi pa so morda malo prestrašeni zaradi Mišiča, ki obljublja razkritje kapitalskih tokov. »Iz luke tradicionalno stvari odtekajo, finančni tokovi pa nikoli niso bili transparentni.« Paniko politike pa je razložil z dejstvom, da je luka podjetje, v katerem so delavci še vedno organizirani in ne popustijo. »Luko je država ukradla delavcem, ki so jo zgradili. Prej ali slej bomo odprli revizijo procesa lastninjenja in luko vrnili tja, kamor spada. Delavcem.«
Mladena Jovičiča položaj ni zabaval. On je eden od treh predstavnikov zaposlenih v nadzornem svetu, ki je glasoval za Mišiča.
»Mišič je bil edini kandidat, ki ga je ob visoki dozi tveganja še bilo mogoče postaviti na mesto predsednika uprave in je bilo smiselno glasovati zanj. Dileme so bile ogromne, odločitev je padla tik pred koncem. Konkretnih kandidatov, ki bi izstopali iz mizernega povprečja, preprosto ni bilo.«
Razglašena država
Najbolj nenavadno se mu je zdelo, da država kot večinski in najbolj odločilni deležnik v lastnini Luke ni bila sposobna konsolidirati svoje vrste in nastopiti z enim glasom. Še več. Niso bili niti sposobni postaviti kandidata. »Država kot večinski lastnik nima kandidata za predsednika uprave. Jasno pa je, zakaj zdaj grozijo, da bodo ukinili možnost participacije pri upravljanju. V luki smo delavci vzpostavili tako močno organizacijo, da se država počuti ogroženo.«
Jovičič je zavil oči ob vprašanju, kako razume pripombe notranjega ministra, da gre za mafijske posle. »Če je Mišič umešan v nezakonite posle, zakaj proti njemu ne poteka nobena preiskava? Kako je lahko postal sekretar v vladi? S tem da je nesposoben, kar zdaj ugotavljajo? Mi smo pregledali njegovo delo in vso dostopno dokumentacijo in nismo našli nič, kar bi ga delalo za neprimernega za predsednika uprave. Napovedal je, da ne bo prodajal Luke, da bo iskal strateške partnerje, da ne bo razkosaval podjetja in da bo skrbel za njegovo integriteto. Bes na nas ima korenine drugje. Sporno je naše upiranje privatizaciji luke.«
Ob viharju v celotni državi je Koper izpadel neverjetno mirno.
