“Prihodnji dve leti bosta odločilno obdobje slovenske zgodovine”

Odnos do demonstracij razpet med dva napačna ekstrema

Filozof dr. Rok Svetlič je pričel s tezo, da je v Sloveniji odnos do demonstracij razpet med dva ekstrema, ki pa sta oba napačna. »Na eni strani se na demonstracije gleda kot na proces, ki je lahko zgolj destruktiven, na drugi strani pa ekstrem temelji na naivnem zaupanju v demonstracije,« je povedal. Glede prvega ekstrema je dejal, da demonstracije niso motnje v delovanju demokracije, ampak značilnost vseh razvitih demokratičnih kultur. »Vse ključne civilizacijske dobrobiti v 20. stoletju nastale iz množičnih gibanj. Odprava neenakosti spolov, odprava segreracijskih politik, padec berlinskega zidu in navsezadnje padec totalitarizma v Sloveniji, vzpostavitev demokratične, samostojne države. Po drugi strani se je treba zavedati, da kljub vsemogočnosti demonstracij, te predstave na ulici, vključno z nasiljem, so lahko demonstracije na ulici zelo nebogljen pojav. Zlahka se iztečejo v prosti tek, zlasti če temeljijo na nekih nerealnih zahtevah,« je opozoril Svetlič.

Svetlič je izpostavil, da tokratne demonstracije prvič vpeljujejo pojem popolne univerzalnosti. »To se kaže v temu, da kritiki napadajo vse veje oblasti, vse nosilce oblasti, tudi bivše nosilce oblasti in tudi vsesplošne avtoritete v državi. Strinjali se bomo, da distribucija ni enakomerna, pa tudi da obstaja neka vidna težnja, da se najde prav slehernika, ki je bil nekoč udeležen v vodenje republike Slovenije in se mu pripiše soodgovornost za ta pojav,« je povedal. Druga raven univerzalnosti je po njegovem mnenju najbolj dragocena, »ker predstavlja povsem apolitične državotvorne pojme, denimo pravna država, socialna država, enakost«. Kot je še povedal, je s tem »razvoj demokratične kulture v Republiki Sloveniji presegel tisto naivnost, da se lahko locira družbeni problem v nekem določenem delu politike, na primer pri določeni osebi ali določeni vladi.«

Demonstracijam manjka reflektivnost

Svetlič meni, da demonstracijam manjka, da bi tisti, ki demonstrirajo in navsezadnje vsi državljani, del kritike obrnili zoper sebe. »Vsi smo del problema, vsi smo del demokratične skupnosti. Spomnite se, da so bili vsi ključni nosilci oblasti izvoljeni z zelo velikimi rezultati, in to kljub temu, da se je v trenutku njihove kandidature dobro vedelo za stvari, ki nas v tem trenutku tako motijo,« je opozoril. Meni, da je zlasti ta refleksivni obrat ključen, da bodo »te demonstracije imele trajen učinek in ne bodo izzvenele s predstavo, ki jo imamo na cesti«.

Izpostavil je tudi tendenco organiziranja, ki je v zadnjem času prisotna. Prepričan je, da je treba nase vzeti paradoks, da je največja moč teh demonstracij v neorganiziranosti. »Le tako so fluiden medij, ki lahko doseže sleherni delček družbe,« je povedal. Doma izdelani transparenti, ki so pogosto slabo artikulirani in protislovni, so za Svetliča glavna deviza teh demonstracij. »Čim boste želeli institucionalizirati te dogodke v obliki raznih odborov, boste naleteli na klasične probleme političnega predstavništva,« opozarja. Prepričan je, da bi bila to »zanesljiva pot slabitve vseh dogodkov, ki so pred nami«. Poudarja tudi, da demonstracije ne potrebujejo posrednika: »Posrednik vedno vzame provizijo in s tem bomo imeli dva problema namesto enega.«

Težava je v miselnosti

Kot ključen problem pa je izpostavil problem trajanja. »Prave demonstracije, pravi upor se bo zgodil šele potem, ko se demonstrativni upori umaknejo s ceste. To je odnos vsakega posameznika do sebe, ki bo moral narediti dvig demokratičnih standardov, vpeljati ničelno toleranco do pojavov v družbi. Le tako bomo vzpostavili zdrav politični organizem, neko skupnost, ki bo netolerantna, ki bo kot zdrav organizem izrinila nek tujek iz telesa.«

Svetlič opozarja, da smo v Sloveniji podedovali način razmišljanja, demokratično kulturo, ki je bila v veliki meri oblikovana do leta 1991 in se je v bistveni meri razlikovala od tistega, kar je značilno za demokracijo. »Demokracijo lahko poimenujemo kot iskanje ravnotežij. Mi pa smo bili vzgojeni na način, da politiko razumemo kot boj med dobrim in zlim. Ideja marksizma je dokončna zmaga ene ideje nad drugo. Če boste vi z isto miselnostjo zamenjali enopartijski sistem z večpartijskim, ne boste prišli do nobene rešitve, temveč boste težavo le pomnožili – nešteto bojev na življenje in smrt se namesto enega bije naprej. Kar je treba spremeniti, je miselnost, nek temeljni odnos med posameznikom in skupnostjo,« je prepričan.

Vehovar: Poskuša se vzpostaviti videz, da gre za spopad med dobrim in zlim

Sociolog dr. Urban Vehovar pa je na okrogli mizi kot največjo nevarnost, ki se vedno znova pojavlja v slovenskem političnem prostoru, izpostavil poskus delitve na podlagi kulturnega boja. »Do nedavnega smo imeli zelo močno tendenco v obliki spora med, denimo na simbolni ravni, partizani in domobranci. Bojim se, da je danes taisti spor, ki je zelo iracionalen, nadomešča spor med skupino, ki je za socialno državo in skupino, ki je proti njej. Denimo, domobranci so proti socialni državi. To je lažna interpretacija, ki se pojavlja v javni sferi, služi razkolu in tudi danes, v tem trenutku se uporablja zato, da bi poskusili deformirati in preusmeriti ta upor, ki se dogaja,« je opozoril Vehovar. Izrazil je strah, da imamo na trenutke univerzalnost, ki pa je vedno znova v nevarnosti, da bo spet prešla v partikularnost. »Mislim, da tudi aktivno delujejo sile kontinuitete v tej smeri, da se skuša vzpostaviti videz, da gre tukaj za spopad med dobrim in zlim. Dobro je za partizane in socialno državo, na drugi strani pa imate nehumane ljudi, ki nimajo socialnega čuta. To seveda ne drži,« poudarja Vehovar.

Drugo vprašanje pa je za Vehovarja kontinuiteta. »Mislim, da se vzroki za gibanje ne morejo izpeti. Treba je vedeti, da je socialna situacija v Sloveniji zelo zaostrena, ker imamo opravka z docela neučinkovitim gospodarstvom. V državi je ogromno ljudi, ki so le korak od revščine. Ker je ta situacija v celotni gospodarski shemi izjemno neučinkovita, se bo pritisk na ljudi le še pospešeno nadaljeval,« je prepričan.

Dna še nismo dosegli

»Nismo še dosegli dna, ne v smislu političnih napetosti ne v smislu socialnih napetosti. Nismo še prišli do končnega dna v smislu gospodarstva, njegove neučinkovitosti in nuje po preobrazbi gospodarstva. To nas vse čaka v letu 2013, 2014. To je odločilno obdobje slovenske zgodovine. Absolutno odločilno križišče. Če tega ne bomo prav razrešili, gremo v avtoritarizem. To mora biti popolnoma jasno,« opozarja Vehovar. »Kontinuiteta je nujna in se bo zgodila, če ne na drugi ravni, na ravni osebne bolečine, negotovosti, tesnobe, ki bo v naslednjem letu le še naraščala. Podlaga tega pa bo socialna negotovost, skrb za preživetje,« napoveduje Vehovar, ki ne vidi druge rešitve razen preobrazbe gospodarstva.

»Rešitev je treba doseči na tej ravni, da poskušamo najti odgovor na vprašanja 'kje smo' in 'kam gremo'. Ali smo ljudje v tej državi sposobni živeti umirjeno, v skladu s pravnim redom. Si zaslužimo suverenost ali ne? V tem trenutku je odgovor, da si je ne zaslužimo. V zadnjih dvajsetih letih smo pokazali, da je bila odločitev za pot v avtonomno, suvereno državo zmotna, ker preprosto nismo izkoristili našega potenciala,« je kritičen Vehovar.

Nato se je Vehovar navezal tudi na Svetliča in opozoril, da ni rešitev v nobenem fundamentalizmu. »Ne moremo iti v obliko nacionalnega socializma. To je nemogoče in skrajno destruktivno. Ne moremo iti v anarhizem in ekstremno levičarstvo v smislu ukinitve kapitala. To so vse iluzorne rešitve, to so blaznosti,« je opozoril.

Vehovar je v nadaljevanju tudi izrazil upanje, da bi se nova družbena gibanja, ki se oblikujejo v tem trenutku, prelevila v bolj strukturirane oblike, da se bo pokazalo, kdo so njihovi vodje, ki bodo delovali v skupno dobro in ne bodo lutke. Meni tudi, da je vse ljudi nemogoče zamenjati. Če pa bi prišlo do predčasnih volitev, pa bi bil določen del zagotovo zamenjan. Izrazil je skrb, da na ravni delodajalcev, predvsem pa sindikatov, ne vidi kompetentnih sogovornikov, ki bi presegali svoje ozke interesne okvirje. Vsak, ki nastopa v javnosti, mora biti odgovoren do javnosti kot celote, opozarja.

Kaj je cilj demonstracij?

Sodnik Tomaž Pavčnik razume razloge za demonstracije, medtem ko je glede ciljev nekoliko skeptičen. »Če primerjamo to družbeno vrenje, ki smo mu priča zdaj, s tistim iz 80. let, vidimo ravno pri ciljih eno temeljno razliko. Takrat je bilo zelo jasno, kakšni so ti cilji – vzpostavitev koncepta človekovih pravic, parlamentarna demokracija in tržno gospodarstvo. Ustreznice za tako močne in jasno izražene cilje v tem trenutku ni. Zastavlja se vprašanje, kaj je potem cilj teh demonstracij. Po eni strani se govori celo o tem, naj vsi odidejo. Kar bi pomenilo vsestransko neselektivno lustracijo, kar po mojem mnenju nasprotuje tako načelu pravne države kot načelu demokracije, mislim pa, da bi bila takšna lustracija tudi protiustavna,« je prepričan.

Nato se je vprašal, ali so cilji demonstracij kakšna bistvena, korenita sprememba samega normativnega okvirja. »Če gremo po vrsti: najbrž ni resnega človeka, ki bi se danes zavzemal za ukinitev sistema človekovih pravic. Drugi cilj, h kateremu je stremela civilna družba v 80. letih, torej vzpostavitev parlamentarne demokracije – s tem je nekoliko drugače. Tukaj pač negodujemo nad realnim stanjem slovenskega parlamentarizma. Toda dobro vemo, da ni kvalitetne, dobre, ustrezne alternative temu sistemu. Zato bi bilo zelo nevarno posegati v normativni okvir parlamentarne demokracije na revolucionaren način. Takšno eksperimentiranje nas skoraj zanesljivo pripelje v totalitarizem. Toda to seveda ne pomeni, da niso mogoči popravki, ki bi zmanjšali moč strankokracije in popravki, ki bi dvignili raven diskusije v parlamentu. Pri tretjem cilju iz 80. let, tržnem gospodarstvu, pa gre za to, kakšno obliko tržnega gospodarstva želimo. To je pač tisto področje, kjer poteka klasična borba različnih stališč med desnimi, levimi in liberalci. To je pač predmet demokratične izbire, to je lahko predmet diskusije,« je povedal Pavčnik. Njegov končni sklep je, da posledice nikakor ne morejo biti takšne, da bi prišlo do korenitih sprememb normativnega sistema. »Tisto, kar pa je koristno pri teh demonstracijah, pa je to, da lahko pripomoremo k takšnemu stanju duha, da bomo tiste male popravke vendarle izpeljali in da bomo ustavo, ki je v bistvu ni treba spreminjati, jemali resno. Ker pravzaprav z ustavo resnično ni nič bistvenega narobe. Naj se najde nekdo, ki bi rekel, da je v ustavi kaj izrazito krivičnega. Mislim, da ni. In če v ustavi ni nič izrazito krivičnega, je treba to le logično izpeljevati naprej v sistemu.«