Gospod Gregej Krištof je gonil pedale v klanec od Dvora proti Dolinčičam. Zavil je k prvi hiši za križiščem. »Mislim, da ni prava,« je odkimal. Nadaljeval je do druge, do tretje in vedno bolj skomigal z rameni. Iskali smo domačijo škofa Gregorija Rožmana, da bi sklenili začetek s koncem, ki se je ravno odvijal v Ljubljani. Vendar ni šlo. V Dolinčičah, škofovem rojstnem kraju, je stalo nekaj hiš in katera koli od njih bi lahko bila »prava«. Na nobenem pročelju ni bilo table, nikjer človeka, ki bi ga lahko kaj vprašali. Če hiše ni našel Krištof, ki je škofov najbližji sorodnik, bližje ni bilo mogoče priti. Zadovoljili smo se z lepim razgledom: Dolinčiče ležijo tik ob vznožju Pece, ki je zasneženo glavo skrivala v oblakih. Dolgi beli lasje so ji padali po vratu vse v dolino. Onstran je bila Slovenija, tostran Avstrija. Vmes je Krištof, učitelj plesa, s kolesom nabiral kondicijo.
Škof v naročju
Gregej Krištof iz Dvora pri Šmihelu je Rožmanov pranečak in enkrat sta si bila s starim stricem res blizu. »Pred smrtjo, v vigredi leta 1958, je prišel na obisk iz Amerike in usedli smo se na klopco za našo hišo,« je pripovedoval s pojočo govorico koroških Slovencev. »Na levi Mojca, na desni Liza, v sredini pa midva s škofom, ki sem mu sedel v krilu.« Liza je bila Rožmanova sestra, v Ljubljani je bila njegova kuharica. Mojca je bila njegova druga sestra, Krištofova babica. Bil je še premajhen, da bi se obiska spomnil, a dogodek je bil ovekovečen na fotografiji, ki jo je naš sogovornik videl v eni od zamejskih revij. Vendar tudi revije kasneje ni več našel. V družini tako hranijo le še škofov portret. Krištof ga je prinesel iz hiše in z njim poziral na stopnicah. Zdaj je škof sedel njemu v krilu. Malo ga je še vrtel po rokah in ga obesil nazaj na klin.
»Z mojim očetom, ki je bil škofov nečak, smo se včasih o njem res veliko pogovarjali,« je rekel. »Desetletja smo obnavljali njegovo zgodbo in sodni proces.«
Kaj so sodili o njem? Proces se je začel in končal leta 1946. V odsotnosti je bil obsojen na izgubo državljanskih pravic in prisilno delo.
»Kot žlahti se nam je zdel proces nepravičen, politično pa je bil razumljiv,« se je odrezal pranečak. Njegovi so bili v principu pač za partizane. Bežno je navrgel, da Rožman med vojno »ni bil na pravi strani«. »Prav pa je, da je bil kasneje rehabilitiran,« je nadaljeval. »Sojenje v odsotnosti nima smisla.« Nasmejani mož se ni trudil skrivati, da medvojna in povojna zgodovina Krištofovim ni dala možnosti za dokončno zavzemanje pozicij. V resnici takšnih možnosti na avstrijskem Koroškem skoraj ni. Slovenci, vključno z Rožmanom, so bili pred vojno za priključitev k Jugoslaviji, med vojno jih je bilo pol v partizanih, pol pri Nemcih, po vojni so hrepeneli po »domovini« onstran meje in bili hkrati veseli, da jim ni bilo treba prenašati bizarnosti nove jugoslovanske ureditve. Danes jih skrbi, da bo samostojna slovenska država, ki so si je želeli morda še bolj od rojakov na oni strani Alp, naglo propadla.
Vse to se je ob našem obisku v Rožmanovih krajih prepletlo s prepričanjem, da je pokop v Ljubljani »priložnost za pomiritev in spravo«, kot pravi Krištof.
Ideološka matematika
Rožmanov drugi pranečak, gospod Pavel Apovnik iz Šmarkeža pri Velikovcu, pa je dileme o slavnem sorodniku razrešil apologetsko – s sklicevanjem na nezmotljivost. »Rožman je med vojno večkrat potoval v Vatikan k papežu,« je rekel z dlanjo, položeno na zgodovinsko knjigo o Rožmanu. Iz kota jedilnice je v nas zrlo polmetrsko razpelo. »Papežu je predočil usodo Slovencev in pri tem ni bilo vedno harmonije. Na koncu je bila papeževa linija odločilna. Kot škof ne bi mogel nastopiti proti njegovi volji.«
Tudi Apovnik se je v preteklosti veliko ukvarjal z Rožmanovim političnim kontekstom. »Proces proti njemu nas je bolel, saj ni mogel biti izdajalec. Vsi so vedeli, da je bil zaveden Slovenec in da je ravno zato zbežal s Koroške v Ljubljano. Kriminaliziranje njegovega značaja je neumestno in krivično.« Apovnik, dolgoletni aktivni član političnih organizacij koroških Slovencev, je nakazal, da so bili Rožmanu pri izbiranju strani blizu poenostavljeni računi. »Cerkev je bila prepričana, da je brezbožni komunizem največja nevarnost, fašizem in nacizem pa sta prehodnega značaja.« Rožman je bil dober pragmatik, a slab matematik. Danes je izid računa ravno nasproten.
Na avstrijskem Koroškem se nacionalna zavest, politika in vera prepletajo v nerazvezljiv klobčič. »Rožman se je bil zaradi svoje funkcije ljubljanskega škofa prisiljen pogovarjati s tistimi, ki so upravljali z usodo naroda,« je prepričan Franček Kramberger, župnik v Rožmanovi domači župniji Šmihel. »Zato se morajo delitve in izključevanje končati.« Pred osamosvojitvijo Slovenije je na avstrijskem Koroškem zrasla ideja, da bi škofa Rožmana pokopali tu, v farni cerkvi. V njej stoji tudi spominska tabla. Zdaj pa je Rožmana dobila Ljubljana in zdi se, da se je vrnil ravno pravi čas. V izrednih razmerah se je vedno dobro znašel in spet se odpira lov na komunistične čarovnice. To je bila njegova specialnost.
Razprave o tem, zakaj je bilo treba Rožmanu ravno na Hitlerjev rojstni dan hoditi na štadion in blagoslavljati nacistično orožje v rokah domobrancev, z župnikom raje nismo načenjali. Nekatere reke so nepremostljive. Prebrali pa smo poslednji odlomek iz župnijske kronike, ki ga je Rožman napisal ob obisku leta 1958: »Zbogom, Šmihel. Najbrž te ne bom videl več.«
