»Ceste po Postojni so bile kar dobro očiščene, zato sem lahko prišla do vseh svojih oskrbovancev. Moje sodelavke, ki pokrivajo vasi, pa se določene dni do njih niso mogle prebiti. Za nekatere uporabnike, ki so povsem odvisni od naše pomoči, smo oskrbovalke v teh dneh namreč edini stik s svetom,« je poudarila Erika Gerlica, socialna oskrbovalka iz Zavoda Pristan, ki na Postojnskem izvaja pomoč na domu. Če ne bi bilo požrtvovalnih oskrbovalk, ki jih poledenele ulice ter z dreves in hiš padajoči led niso ustavili, bi v teh dneh nekateri starejši na najbolj prizadetih območjih, ki so marsikdaj pozabljeni tudi od svojih najbližjih, ostali ne le na mrzlem, temveč tudi lačni.
»Še sreča, da jo imam. Sicer pa se rešujem sama, saj sem stara in imam izkušnje. Prižgan imam štedilnik na plin, ki vsaj malo segreje prostor. Vsake toliko na štedilniku segrejem vodo, jo zlijem v škaf in si v njej segrejem noge. Potem grem v posteljo,« nam je povedala Antonija, ko smo jo v njeni mrzli hiški včeraj obiskali skupaj z Eriko. V rokah je držala topel termofor. »Danes mi ga je prinesla snaha. Z električnim si ne morem pomagati, stari pa nima čepa. Iskala sem ga ves dan. Mislila sem, da se mi bo zmešalo.« Erike se je vidno razveselita tudi gospa Štefanija. Kosilo je v teh dneh edini topli obrok, saj si s steklokeramično ploščo ne more pomagati. »Nečakinja nam prinese topel čaj v termosteklenici, da se pogrejemo, in nekaj stvari iz trgovine.« Včeraj je bilo že lažje, saj so na njihov blok priklopili agregat, ki je pognal vsaj centralno ogrevanje.
Toda starejših prejemnikov pomoči na domu, ki so jim v Zavodu Pristan omogočili tudi začasno brezplačno bivanje v njihovem domu starejših v Vipavi, je v postojnski občini le 88. »Preverili smo stanje pri tistih, za katere vemo. Obrnili smo se tudi na društvo upokojencev. Med ljudmi je v teh dneh vidna velika solidarnost, medsosedska pomoč. Postojna ni New York, ljudje se med seboj poznajo, tudi v blokih, in si pomagajo,« nam je odgovorila Karmen Zavec s postojnskega centra za socialno delo. »Ponudb za pomoč je toliko, da res ne bi smel nihče ostati na mrzlem. Kličejo nas celo z Obale, kjer brezplačno ponujajo apartmaje. Bolj me skrbi, kako bodo obvestila o tem prišla do najbolj prizadetih, še posebno starejših,« je bila včeraj zaskrbljena Patricija Može, direktorica centra za socialno delo Postojna.
V center se je zateklo 150 občanov
Da je težava prav obveščanje, se je pokazalo tudi v kriznem centru, ki ga je po številnih pozivih občinski štab civilne zaščite šesti dan po izpadu elektrike vendarle vzpostavil v postojnskem šolskem centru. Sredi dneva razen ene mamice z dvema otrokoma v njem še vedno ni bilo nikogar, prišlo pa je že kar nekaj mladih postojnskih tabornikov. »Taborniki smo vedno pripravljeni pomagati, zato smo tukaj,« nam je odvrnila Zarja. Primož pa nas je opozoril, da so sprva po lokalnem radiu celo narobe obveščali, da bo center organiziran v osnovni šoli. A ker je brez elektrike tudi radio (razen baterijski) nemogoče poslušati, so iznajdljivi gasilci včeraj ljudi obveščali kar po zvočniku, medtem ko so se vozili med bloki. Prostovoljci pa so po blokih nalepili obvestila. »Če bo treba, bomo šli tudi od vrat do vrat,« je zatrdil Miha Uhelj, vodja tabornikov. Do večera se je v centu le zvrstilo okoli 150 ljudi. Delili so jim toplo juho, joto, čaj, kavo, piškote. »Hvala bogu. To je bilo res potrebno,« je pripomnila stanovalka enega od bližnjih blokov, ki si je v centru napolnila tudi mobilni telefon. Mladim so bili na voljo tudi računalniki z internetom in družabne igre.
Poleg večjega dela mesta Postojna in vasi, kjer napajanja prek omrežja ne bo mogoče zagotoviti še vsaj do sobote, bodo še najmanj do konca tedna brez elektrike tudi na Cerkniškem in v Loški dolini. »Loška dolina je pozabljena od boga in od države. Agregatov imamo premalo, zato jih selimo na dve uri od hiše do hiše. Smo pa elektriko zagotovili za zdravstveno postajo, lekarno in trgovino, tako da se lahko ljudje oskrbijo z najnujnejšim. Priskrbeli smo tudi gorivo. Deluje tudi pošta, banka pa za zdaj še ne. Od sobote ne delujejo niti signali mobilne telefonije,« nam je poročal Janez Komidar, župan občine Loška dolina, ki si ni še niti dobro opomogla od zadnjih poplav, ko jo je prizadela še ledena ujma. V Loški dolini je gasilskim ekipam uspelo za silo vzpostaviti tudi prevoznost cest, tako da nobena vas ni več povsem odrezana od sveta.
Na Cerkniškem pa so bili najbolj zadovoljni, da jim je uspelo s pomočjo avstrijskih agregatov zagotoviti vodooskrbo vsem krajem, na agregat so priklopili tudi vrtec, zdravstveni dom in nekaj okoliških hiš, včeraj pa še osnovni šoli v Cerknici in Rakeku. »Gasilci so se s sanmi prebili tudi v Slivnico do bazne postaje, da se je lahko ponovno vzpostavil signal,« nam je povedal cerkniški župan Marko Rupar.
Logatec kot New Orleans
Na Logaškem so že od petka v električnem in elektrokomunikacijskem mrku, Elektro Ljubljana naj bi do Logatca 110-kilovoltno napajanje znova vzpostavil do sobote. Je pa občini že doslej predvsem s pomočjo gasilcev, pripadnikov civilne zaščite in krajanov uspelo skoraj večini prebivalcev vsaj za najnujnejše in za del časa zagotoviti elektriko z agregati. »Gasilci so doslej obiskali že vse oddaljene hiše zunaj strnjenih naselij in preverili potrebe ljudi,« je včeraj pojasnila Renata Gutnik iz logaškega štaba civilne zaščite. Z močnejšimi agregati elektriko zagotavljajo posameznim predelom v mestu za črpanje vode v vodohrame in za delovanje kanalizacije.
Na terenu so jim včeraj priskočili na pomoč gasilci iz Pomurja in z Obale ter 35 pripadnikov Slovenske vojske. Kljub vsemu se jim v Logatcu zdi, da so glede na težave spregledani. »Te izredne razmere so pokazale, da je Logatec zaradi svoje lege lahko zelo hitro odrezan od sveta in bi ga lahko za trenutek primerjali tudi z New Orleansom, ki so ga državne službe in mediji spregledali. V prihodnje si želimo, da bi se pristojne državne službe spomnile tudi na Logatec, saj ni zastonj rek, ki pravi: 'Bojte se vipavske burje in logaške zime',« pravi Gutnikova. V Logatcu so še naprej zaprti vsi vrtci in šole, je pa v jedilnici osnovne šole Osmih talcev med 14. in 16. uro mogoče dobiti topel obrok in čaj ter se pogreti. Zaradi izjemno slabih razmer prosijo, da naj ljudje kličejo le v najnujnejših primerih, za drugo komunikacijo pa naj uporabljajo SMS-sporočila.
Socialne oskrbovalke so neustavljive
Tudi v štabu civilne zaščite za severno Primorsko so v teh dneh preverili vse mogoče naslove, kjer bi lahko dobili agregate. Po terenu so jih zvozili več kot 200 in v večini domov zagotovili najnujnejše potrebe po elektriki, a včerajšnje poslabšanje razmer je potrebe znova povečalo. »Kar nekaj ljudi nam je samih ponudilo in posodilo agregate, pomoč nam je ponudila Kmečka zveza Furlanije - Julijske krajine, za večje agregate, ki jih lahko priklaplja le Elektro Primorska, je zaprosila novogoriška občina, zdaj jih skoraj nimamo več kje iskati,« pojasnjuje vodja novogoriške izpostave uprave za zaščito in reševanje Samo Kosmač.
Neustavljive so medtem socialne oskrbovalke, ki tudi po odročnejših krajih skrbijo za pomoč na domu. Tako Jelka Humar iz novogoriškega centra Klas kot Samo Beričič iz idrijskega doma upokojencev svoje sodelavke izjemno pohvalita. Na Idrijskem, Cerkljanskem in Goriškem jim le na začetku ob najhujših razmerah ni uspelo priti do skupaj šestih oskrbovancev, do včeraj pa so že obiskale vse. Četudi je bilo za to treba pešačiti kilometer ali več po zaledenelem snegu. »Ves čas smo v navezi s cestnimi službami in gasilci, ki nam poročajo o razmerah, odpirajo poti, v prvih dneh pa so nas s Čepovana naprej tudi odpeljali do ljudi, ki so nas na podeželju težko čakali,« pojasnjuje Humarjeva. Ljudem so ponudili tudi možnost začasne namestitve v domovih upokojencev, na Goriškem bodo tako rešili enega starejšega moškega, na Idrijskem in Cerkljanskem pa se starejši za to možnost niso odločili.
Sosedska pomoč je še živa
Šoštanjskim gasilce se je šele včeraj uspelo prebiti do prebivalcev v nekaterih najbolj oddaljenih in povsem odrezanih naselij. Najbolj se jih je razveselil bolni sokrajan, ki ima najbližje sosede oddaljene dva kilometra. »Šele peti dan se jim je uspelo prebiti do bolnega Dominika Miklavžina v Ravnah. Gospod, ki je na berglah, je bil štiri dni brez elektrike, brez ogrevanja, zato si lahko mislite, kako je bil vesel, ko je zagledal naše fante. Najbližji sosedje so od njega oddaljeni dva kilometra in tudi če bi se mu kaj zgodilo, mu ne bi mogli pomagati. Ves čas smo vedeli zanj, se prebijali do njega, ampak ni šlo prej,« je zgodbo s srečnim koncem strnil poveljnik šoštanjske civilne zaščite Peter Radoja. In dodal, da so se šele včeraj prebili še do nekaj hiš v Belih Vodah in Topolšici, kjer pretežno živijo starejši ljudje. Tudi direktorica velenjskega centra za socialno delo (CSD) Lidija Hartman Koletnik zatrjuje, da na ljudi v odročnejših krajih niso pozabili. »Naše oskrbovalke, ki nudijo pomoč na domu, so na terenu vsak dan, marsikje so jim pot pomagali utirati gasilci. K sreči je gospoda v Lopatniku pri Velenju, do katerega se tudi v normalnih razmerah ne da priti drugače kot peš, k sebi vzela hči, tako da zanj nismo imeli skrbi. Prav tako so sorodniki vzeli začasno k sebi mlajšega invalida iz Lokovice, ki bi bil sicer prav tako brez elektrike in ogrevanja. Skratka, lahko rečem, da je solidarnost med ljudmi v takih izrednih razmerah velika,« pravi Hartma-Koletnikova. Podobno mnenje ima Sonja Čuješ Plešej, direktorica CSD Slovenj Gradec. »Družine z majhnimi otroki, ki so bile brez elektrike, ogrevanja in hrane, smo nameravali začasno namestiti v krizni center za otroke in mladostnike, a takšne pomoči, na srečo, ni potreboval nihče. Očitno sosedska pomoč in sorodstvene vezi še delujejo.«