Mariborska bazilika Matere usmiljenja stoji med Partizansko cesto in ulico, ki se imenuje po komunistu Vitu Kraigherju. Po letu 1900 je njeno pročelje, ki spredaj kot oko nosi veliko kamnito rozeto, videlo, kako se je rojevala in propadala vrsta ideologij in državnih ureditev. Doživelo pa je tudi sto težkih zim in vročih poletij in propadlo je še samo. Zato ga je frančiškanski red, ki mu cerkev pripada, pred dvema letoma obnovil.
Za obnovo opečnate fasade in obeh zvonikov so duhovniki odšteli šeststo tisoč evrov. Ker jih ni bilo v blagajni, so si jih morali izposoditi. »Pri obnovi nam je država prišla nasproti s sto šestdeset tisoč evri,« je včeraj dejal župnijski ekonom, pater Tomaž Ho čevar. Kulturno ministrstvo za obnovo sakralne dediščine po vsej državi na leto nameni približno milijon evrov. »Preostanek denarja za obnovo pa smo ostali dolžni,« je dejal Hočevar. V popisu nepremičnin je republiška geodetska uprava vrednost bazilike sicer ocenila na 700.000 evrov, le malo več torej, kot je stala njena obnova.
Papeža povlekla za nos
Hočevar pravi, da bo novi davek, če bo uveden, župniji povzročil velike težave. Če bo znašal 0,5 odstotka od ocenjene vrednosti, bo treba vsako leto državi odšteti celih tri tisoč petsto evrov.
To za župnijo, ki je dolžna več sto tisoč evrov, v resnici ni velik znesek. Majhen je tudi v primerjavi s celotnim premoženjem RKC, ki je po nekaterih ocenah vredno osemsto milijonov evrov. Vendar je že sama ideja o obdavčitvi svetih krajev cerkvenim možem težko legla na dušo. V tedniku Družina so premierki Alenki Bratušek očitali, da je papeža v Vatikanu »vlekla za nos« in da koalicija z napovedjo davka ustvarja »protiversko in protikatoliško razpoloženje«, ob katerem »se človek sprašuje o zdravi pameti ali namerni hudobiji«. V iskanju rešitve so se oprijeli celo predsednika Boruta Pahorja. »Naj bo tako, kot je Pahor dejal za radio Ognjišče: obdavčiti je treba počitniške hišice,« je dejal vodja mariborske župnije Svete Marije, pater Jože Urbanija. Napoved davka se mu zdi tako nezaslišana, da se po njegovem mnenju sploh ne bo uresničila.
»Mislim, da smo edina država na svetu, ki se je odločila za obdavčitev sakralnih spomenikov. V to ne morem privoliti,« je idejo komentiral tudi nekdanji vodja urada za verske skupnosti, poznavalec kulturne dediščine Silvester Gaberšček. »Spomenikov ne moremo materialno vrednotiti, zato je ocenjevanje vrednosti cerkvenih objektov že v osnovi zgrešeno. Ti spomeniki pripadajo vsemu človeštvu.«
Obdavčitev cerkva na tujem
V Italiji sta za obdavčitev cerkvenega premoženja uveljavljena dva principa. »Obdavčeno je vse, kar prinaša dohodke,« je pojasnil župnik v župniji v Štandrežu pri Gorici Karel Bolčina. Tako so obdavčeni cerkvene počitniške hiše in domovi za upokojence, ne pa cerkve kot kraji bogoslužja. »Obdavčeni niso niti cerkveni darovi, saj niso obravnavani kot dobiček,« pravi Bolčina. Prav tako ni davka na cerkvene stavbe, za ogled katerih je treba plačati vstopnino. »Obdavčena pa je seveda sama vstopnina,« se je nasmejal Bolčina. Tudi župnik v avstrijskem Šmihelu Franček Kramberger nam je potrdil, da sosednja država cerkva ne obdavčuje. »Obdavčena pa so zemljišča, na katerih stojijo cerkve,« je pojasnil.
Kako potemtakem določiti materialno vrednost cerkve, smo vprašali direktorja geodetske uprave Aleša Seliškarja. »Trga s temi nepremičninami ni, zato je bila najprimernejša metoda 'nabavne vrednosti objektov',« je razložil. »To pomeni, da smo ocenili, koliko bi stalo, če bi jih zgradili na novo.« Ocenili so gradbeno vrednost, vrednost materiala, opek, oken in vrednost zemljišča. Na tak način določena vrednost je lahko nenavadna. »Vrednost zemljišča je morda še realna, vrednosti objekta pa ni bilo mogoče realno določiti,« priznava Seliškar. »Okoliščin, ki običajno določajo vrednost nepremičnin, denimo pogled na morje, tudi ni bilo mogoče upoštevati.« Dodal je, da je modele za vrednotenje sprejela vlada. Geodetska uprava je zgolj izvedla postopek.
Sodno zapriseženi cenilec nepremičnin iz Ljubljane, ki ni želel biti imenovan, se je v pogovoru za Dnevnik vprašal tudi to, ali niso več sto let stare cerkvene stavbe morda že amortizirane in je njihova vrednost padla na ničlo. Zato, je dejal, je res bolje ocenjevati vrednosti zemljišč, na katerih stavbe stojijo. Takšen primer je cerkvica v Hrastovljah. Geodetska uprava je njeno vrednost ocenila na petinštirideset tisoč evrov, kar je mogoče primerjati z vrednostjo njene parcele. Zidovi so pač stari devetsto let. Obenem pa je v cerkvi freska z motivom mrtvaškega plesa iz 15. stoletja, katere vrednost je neprecenljiva.
Davek tudi priložnost za Cerkev
»Nadškof Anton Stres je nekoč promoviral idejo, da bi bila vsaka cerkvena stavba, kapelica ali znamenje ocenjena na vrednost enega evra,« je dejal nekdanji vodja urada za verske skupnosti Aleš Gulič. Takšna pavšalna ocena bi poenostavila tudi obdavčitev. Vendar, pravi Gulič, bi se zapletlo že pri določanju zavarovalniških vsot. »Mislim, da bi bilo najbolje, če bi določili, da cerkveni objekti nimajo vrednosti, obdavčili pa bi zemljišča, na katerih stojijo.« Gulič pravi, da bi s tem politika pokazala nekaj razuma.
V cerkvenih krogih pa smo – med mlajšimi kolegi – našli tudi optimističen pogled na napovedani davek. Duhovnik iz ene pomembnejših slovenskih cerkva, ki dobro pozna notranji ustroj RKC, vendar zaradi izpostavljenosti ni želel biti imenovan, nam je v pogovoru dejal, da je lahko to za Cerkev tudi spodbuda. »Tako se bo morala boriti in dokazovati, da davek ni primeren,« je dejal. Če bi njeni zahtevi po umiku davka politika prehitro popustila, to za cerkev ne bi bilo dobro. »To bo priložnost za predstavitev Cerkve javnosti in državi, da se prepozna njena prava vloga.« Ta pa je, kot pravi naš sogovornik, »tudi finančno pozitivna«.