Že mesec dni, vse od uveljavitve sporne Černačeve uredbe, v javnosti teče intenzivna razprava o nizki prostorski kulturi slovenskega prebivalstva, ki se kaže v črnih gradnjah ter nevzdržnem porastu lop, ut, garaž, prizidkov in drugih manjših objektov po slovenski krajini, ne nazadnje pa recimo tudi v barvastih fasadah hiš, ki se pojavljajo kot gobe po dežju. Toda ne le zasebniki, tudi državna in mnoge lokalne oblasti, čeprav bi morale zasebnim graditeljem postavljati zgled, se gradenj lotevajo zelo neodgovorno, opozarja komisarka za javne natečaje pri Zbornici za arhitekturo in prostor (ZAPS) Darja Matjašec.
Primerov, ki to potrjujejo, je nič koliko. Eden izmed bolj znanih je gradnja nove pediatrične klinike v Ljubljani, ki je bila sprva ocenjena na okoli 23 milijonov evrov, nazadnje pa se je številka ustavila pri 96 milijonov evrih. Stalno spreminjanje projekta še med samo gradnjo (ministrstvo za zdravje si je na primer v kliniki najprej zaželelo laboratorij, nato ga je črtalo, pa se spet odločilo zanj in ga umestilo v klet, kjer pa je bil strop prenizek...), menjave projektantov in revizorjev ter posledični številni aneksi so gradnjo podražili za več kot štirikrat, klinika pa nikoli ne bo ponudila idealnih prostorskih pogojev ne bolnikom ne bolnišničnemu osebju.
Neznanje in premajhna odgovornost za javno dobro
Takšen rezultat, ki je pri javnih investicijah prej pravilo kot izjema, je po besedah Matjaščeve posledica dveh dejavnikov: slabega načrtovanja in vodenja investicij ter gonje za najnižjo ceno. Vsaj začetno. »Javnim naročnikom ni mogoče dopovedati, da je pri investiciji ključen prav začetek. Največ časa in največ denarja je treba vložiti v načrtovanje projekta, kajti samo na podlagi kakovostne projektne dokumentacije je mogoče priti do poceni izvedbe in nadaljnjega racionalnega obratovanja ter vzdrževanja objekta. Pri nas pa se investicije vodijo tako, da so zelo drage na koncu, ker je treba odpravljati vse mogoče napake,« pripoveduje Matjaščeva. Razlog za to po njenem mnenju tiči v neznanju in premajhni odgovornosti javnih naročnikov. Kot pravi, je v šestih letih, ko je na zbornici z ekipo izpeljala okoli 80 javnih natečajev, imela opravka z zelo malo naročniki, ki so investicijo vodili res odgovorno, strokovno in v javno korist.
Prav javni natečaj, na katerem natečajna komisija, sestavljena iz predstavnikov naročnika in stroke, med različnimi natečajnimi nalogami izbira najboljšo rešitev, je orodje, za katerega so že v antiki spoznali, da omogoča uresničevanje kakovostnih projektov v prostoru. »Toda pri nas mnogi javni naročniki javni natečaj vidijo kot oviro, ki veliko stane in jemlje veliko časa, zato se mu želijo izogniti. Javno naročilo bi oddali za najnižjo ceno, čim manj bi plačali projektantu in poiskali najcenejšega gradbinca, potem so pa vsi drugi krivi, ko gre kaj narobe. Brez denarja ni mogoče izvesti dobrega projekta, saj ne gre za naročanje pisarniškega papirja, ampak za intelektualno storitev,« opozarja Matjaščeva. In dodaja: »Ob takem razmišljanju dobimo primer šole v Slovenski Bistrici, ki je bila zgrajena z javnim razpisom po najnižji ceni. Ko se je začela tako pregrevati, da so postale razmere za učitelje in učence nevzdržne, so šele ugotovili, da so med načrtovanjem premalo pozornosti posvečali strojnim inštalacijam.«
Po liniji najmanjšega odpora
Kot pravi, zakon o javnem naročanju res govori o tem, da mora naročnik izbrati najugodnejšo ponudbo, vendar to ni enako najcenejši ponudbi, kot si razlagajo mnogi. »Najugodnejša ponudba ne pomeni naročiti najcenejše projektne dokumentacije, ampak pomeni investicijo voditi tako, da bosta tako njena končna cena kot cena obratovanja objekta nizki.« Javni natečaj to omogoča, saj na njem ne more zmagati najcenejša rešitev, temveč najbolj kakovostna. To ne pomeni le, da bo projektno dokumentacijo pripravljal dober projektant – zmagovalec natečaja – temveč tudi, da bo ZAPS, ki je pristojen za izvajanje javnih natečajev, bedel nad naročnikom projekta in od njega zahteval, da izdela kakovostno projektno nalogo, ki je podlaga za izvedbo javnega natečaja in nato tudi za samo izvedbo del.
Prav to je po besedah Matjaščeve še eden od razlogov, zakaj se javni naročniki izogibajo temu instrumentu. »Najlažje je investicijo v javne gradnje peljati po liniji najmanjšega odpora in izbrati najcenejšega ponudnika. Če namreč pri projektu sodeluje dober arhitekt oziroma zbornica, se bo moral tudi bolj angažirati.« Predvsem v manjših, s kadri in znanjem slabo zastopanih občinah je še posebno pomembno, da jim pri načrtovanju investicije zbornica tudi pomaga. Prav tako zbornica opravlja mediacijo, kadar je naročniku višina investicije zmagovalnega projekta previsoka. »Tudi to je namreč eden od strahov naročnikov, da bo najboljša rešitev draga in da bodo z zmagovalcem prisiljeni podpisati pogodbo, kar pa ni res. Naročniku so vedno na voljo pogajanja, lahko pa tudi odstopi od pogodbe, če projektant ni pripravljen upoštevati višine razpoložljivih sredstev za investicijo,« pojasnjuje Matjaščeva.
Največji problem so stroški natečaja
Ena od občin, kjer so se sprva otepali javnega natečaja, je Dobrova - Polhov Gradec. Javni natečaj, na katerem s svojimi predlogi sodelujejo različni arhitekti, je sicer po mnenju župana Franca Setnikarja »ena boljših stvari, ki lahko prinesejo zelo dobre rešitve«. Njegovi skepsi je botroval predvsem dodatni finančni zalogaj, ki ga predstavlja javni natečaj. Toda ko so se jim je z zbornico uspelo dogovoriti za nižje finančne nagrade sodelujočim (nagrade po navadi predstavljajo okoli 50 odstotkov stroškov natečaja, delo komisije 20–40 odstotkov, delo zbornice in pravne podpore pa 10–20 odstotkov), so javni natečaj izpeljali in tako prišli do kvalitetne rešitve za urbani ureditvi središč Dobrove in Polhovega Gradca, ki ju bodo skozi leta počasi uresničevali. »Po mojem sicer 20 let prepozno, ampak vendarle smo zdaj dobili vizijo, kako razvijati obe središči. Če tega ni in je vsakomur posebej dovoljeno spreminjati prostor, potem se v njem pojavijo različne arhitekturne oblike pa tudi zelo slabe rešitve, kot je recimo ta, da ni ceste,« Setnikar pojasnjuje, kaj so pridobili. S finančnega vidika majhne občine pa je bil natečaj izpeljan tako zgledno, da sta ga za njimi takoj posvojili še občini Vodice in Škofja Loka.
Čeprav je po besedah Matjaščeve investicija na podlagi kakovostnega načrta na dolgi rok cenejša, tudi ona pritrjuje, da so javni natečaji dragi. Njihove pocenitve bi se morali lotiti prek poenostavitve oziroma prek izoblikovanja »vmesnih« oblik javnega naročanja med dvema skrajnostma: na eni strani javni razpis za najnižjo ceno, na drugi strani javni natečaj, na katerem sodeluje veliko število arhitektov z minimalno možnostjo zmage, a velikim številom ur dela za seboj. Toda vlada Janeza Janše oziroma ministrstvo za infrastrukturo in prostor pod vodstvom Zvonka Černača je raje izbralo degradacijo tega instituta, opozarja Matjaščeva. »Namesto da bi ga zakonsko krepila, je država zelo oklestila predpise na tem področju in recimo umaknila določila, ki so opredeljevala objekte, za katere je izvedba javnega natečaja obvezna.«
Dumpinške cene arhitekturnih storitev
Tako nedorečeni predpisi po njenih besedah ustvarjajo nepotrebne napetosti na tem področju. Te spodbuja tudi dejstvo, da zakonodaja arhitektom in inženirjem prepoveduje vzpostavitev cenika oziroma tarifnega pravilnika. Ker ni določena minimalna cena njihovih storitev, je tržna tekma na področju projektiranja pripeljala do razmer, v katerih kakovostne dokumentacije sploh ni mogoče izdelati. »Ta princip deregulacije povzroča škodo, ki je nekaj sto- ali tisočkrat višja, kot so prihranki pri projektiranju. Če bi regulirali cene storitev, kot jih na primer Nemčija, bi predmet tekmovanja postala kakovost in ne več cena. Povračilo bi bilo multiplikativno: racionalnejša gradnja, smotrne rešitve, trajnostni pristop, inovacije v gradbeni industriji in predvsem vsestranska javna korist, ki je današnja politika ne razume.«
