Ministrstvo za pravosodje je v vladno obravnavo poslalo dva predloga zakonov, ki vsak na svoj način rešujeta težave prezadolženega slovenskega gospodarstva. To je od nas zahtevala evropska komisija. Kako usklajeni sta vsebina predloga zakona o sistemski razdolžitvi, ki so ga spisali s pomočjo odvetnika Andreja Simoniča, in vsebina predloga sprememb zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki uvaja predlagane rešitve avtorice insolvenčne zakonodaje dr. Nine Plavšak in vrhovnega sodnika dr. Miodraga Đorđevića, bosta očitno ugotavljali zakonodajni službi vlade in državnega zbora.
Po več kot štirih mesecih strokovnega usklajevanja zdaj vsi vpleteni, od bank do gospodarstva, čakajo na to, kaj se bo izcimilo iz parlamentarne procedure. V tej je bila stroka vse prevečkrat postavljena ob stran in prevladali so argumenti politike. Kot smo že večkrat opozorili, pa bo posledice strokovno nedodelanih rešitev kot že tolikokrat doslej znova nosilo gospodarstvo.
Dva zakona, enake rešitve
Vladni odbori naj bi včeraj po neuradnih informacijah že potrdili predlog sprememb insolvenčne zakonodaje, medtem ko naj bi predlog zakona o sistemski razdolžitvi obravnavali prihodnji teden, ko bo predloga zakonov predvidoma obravnavala tudi vlada. Ministrstvo pod vodstvom Senka Pličaniča priznava, da sta predloga neusklajena, želi pa, da se spremembe insolvenčne zakonodaje sprejme po nujnem postopku, zakon o sistemski razdolžitvi po rednem postopku. A zmeda, ki jo vnašata predloga zakonov, je velika.
Predlog zakona o sistemski razdolžitvi tako že insolventnim podjetjem omogoča, da ne upoštevajo insolvenčne zakonodaje, spremembe slednje pa na drugi strani podjetjem, ki sploh še niso insolventna, omogočajo uvedbo prisilne poravnave. Oba predloga zakonov podjetjem, ki so v težavah, nalagata, da se morajo nemudoma začeti pogajati z upniki in poskusiti skleniti sporazum o zunajsodnem prestrukturiranju. Oba zakona govorita tudi o sklenitvi moratorija, eden bolj, drugi manj natančno.
Povsem nejasno je, kako se bodo v vsej tej zmedi znašli podjetja in njihovi upniki. Oba predloga zakonov dajeta podjetjem, ki ugotovijo, da so insolventna ali na poti v insolventnost, dejansko možnost, da se sama odločijo, kateri zakon bodo upoštevala, kar pa je zelo neobičajna praksa. Naši sogovorniki, ki so sodelovali pri pogajanjih o zakonskih rešitvah za prezadolžena podjetja, a so želeli ostati neimenovani, opozarjajo, da hkratna veljava obeh predlaganih zakonov ne bo mogoča.
Kaj predloga prinašata podjetjem
Spremembe insolvenčne zakonodaje, katerih uveljavitev je vsaj na kratki rok bolj verjetna, uvaja možnost prisilne poravnave za podjetja, ki še niso insolventna, a obstaja verjetnost, da bodo v roku enega leta postala dolgoročno plačilno nesposobna. Takšna možnost je dopuščena zgolj sistemsko pomembnim družbam in namenjena zgolj finančnemu prestrukturiranju. Vplivala bi le na nezavarovane finančne upnike, na upnike z navadnimi poslovnimi terjatvami pa ne. Upniški odbor bi lahko imenoval svojega pooblaščenca, ki bi imel pravico vpogleda v vse posle dolžnika. Tak primer so že nekateri prokuristi, katerih imenovanja so v nekaterih prezadolženih slovenskih podjetjih zahtevale banke upnike.
Če bi bilo za prestrukturiranje dolžnika nujno tudi sodelovanje zavarovanih upnikov, bi lahko dolžnik tem predlagal odlog dospelosti terjatev in znižanje obrestnih mer, bi pa v tem primeru prisilno poravnavo potrjevali tako navadni kot ločitveni upniki. Če bi oba predlagala spremembe načrta finančnega prestrukturiranja, bi obveljala volja ločitvenih upnikov. Tak ukrep bi lahko bil primeren za dolžnike, ki se jim na primer uspe dogovoriti z bankami upnicami, a lastniki navadnih terjatev dogovor blokirajo.
Drugi predlog zakona, to je zakona o sistemski razdolžitvi, zavezuje k sklenitvi krovnega sporazuma vsa podjetja v težavah – že insolventna in tista, ki to šele bodo. Krovni sporazum mora predvideti boljše poplačilo kot v primeru stečaja, praviloma pa mora biti zagotovljeno poplačilo zavarovanih terjatev pred nezavarovanimi. Dolžnik lahko z upniki sklene moratorij, s katerim odloži obveznosti do podpisnikov moratorija za največ 120 dni, v času moratorija pa velja, da dolžnik ni insolventen.
Upniki so lahko razdeljeni v posamezne razrede, ki lahko imajo različni pravni položaj in pravice, a sporazum bi bil potrjen šele takrat, ko bi ga potrdila večina v vsakem razredu, pri čemer je za razred zavarovanih upnikov zahtevana 75-odstotna večina. Ker bi šlo za zunajsodno prestrukturiranje, bi imeli pravico potrjevati sporazum tudi lastniki. Če ostali upniki glasujejo za sporazum, pa bi bilo treba »nekooperativnim« lastnikom zbrati več kot polovico, ki bi sporazumu nasprotovala.
Brisali prisilno konverzijo zavarovanih terjatev v kapital
Krovni sporazum lahko predvidi različne načine reševanja dolžnika, vključno s konverzijo terjatev v kapital. Po zadnji različici predloga pa v tem primeru prisila oziroma prevlada večine nad manjšino v primeru zavarovanih upnikov ne bi veljala. Konverzija zavarovane terjatve v kapital lastnika je tako dopustna zgolj z njegovim izrecnim dovoljenjem. Konverzijo terjatve bi lahko lastniki dolžnika v postopku zunajsodnega prestrukturiranja onemogočili, če bi jim uspelo zbrati dovolj glasov in v tem primeru bi sporazum padel in podjetja bi končala v stečaju.
Da bi tak manever lastnikom onemogočili, zakon uvaja nujnost predstečajnega postopka. V tem podjetje še vedno normalno posluje, upravitelj lahko zamenja upravo, lastniki pa izgubijo vse pravice. Upniki imajo nove tri mesece časa, da sklenejo sporazum, tudi s konverzijo terjatev in prevzemom lastništva podjetja, prejšnji lastniki pa tokrat nimajo več možnosti blokirati dogovora upnikov.
Omogoča pa zakon o sistemski razdolžitvi sklenitev sporazuma tudi v prisilni poravnavi, in sicer tudi v trenutno potekajočih. Kot smo že večkrat poročali, ima veliko podjetij, ki so v prisilni poravnavi, nerealen načrt finančnega prestrukturiranja, zaradi česar jim grozi stečaj, zato jim predlog zakona omogoča, da z upniki sklenejo nov dogovor.