Ideja o razbremenitvi višjih dohodkov inženirjev, znanstvenikov in drugih strokovnjakov se je v zadnjih mesecih umaknila z dnevnega reda. Še več, letos bodo že drugo leto zapored višje plače obdavčene s 50-odstotno davčno stopnjo. Ko delodajalci, ki zaposlujejo visoko izobražene kadre, doktorje znanosti in druge strokovnjake, poudarjajo, da je razbremenitev nujna, če želijo obdržati svoje zaposlene, jim nasprotniki odgovarjajo, da gre za razbremenitev prejemkov direktorjev, ki si izplačujejo visoke nagrade, bonitete, sejnine. »Zaradi enega odstotka dobro vidnih uničujemo življenje 99 odstotkov ostalih,« odgovarja Andrej Mertelj, direktor podjetja Datalab, ki vseh 16 let obstoja 60 odstotkov prihodkov vlaga v razvoj in v katerem si lastniki dividend doslej še niso izplačali.
»Ko nagradimo delavca, moramo dati državi več kot njemu«
Idejo socialne kapice so ostro napadli sindikati, predstavniki upokojencev pa so jo označili za napad na solidarnost. Čeprav se pri poskusih razbremenitve višjih plač s prstom najpogosteje kaže na po mnenju številnih preveč plačane direktorje, je posledic teh očitkov večinoma neupravičeno deležen tudi pomemben del delavcev, ki ne sedijo na direktorskih stolčkih. Zaposleni so v podjetjih, kjer iz leta v leto dvigujejo dodano vrednost na zaposlenega, kjer beležijo rast prihodkov in ob vsesplošnem odpuščanju pogosto tudi v času krize ustvarjajo nova delovna mesta. Med njimi so tudi takšna podjetja, ki želijo svoje zaposlene za dobro delo nagraditi. In če imajo zaposleni, ki prejemajo minimalno plačo, glasne zagovornike, so ti večinoma brez njih.
»Lani smo poslovali uspešno, zato smo zaposlenim izplačali božičnico. Pri tem smo državi dali 110 odstotkov zneska, kakršnega smo dali delavcem. Tisti, ki so že zdaj najvišje obdavčeni, dobijo zgolj tretjino zneska,« je pojasnil Bogomir Strašek, direktor podjetja KLS Ljubno, kjer dosegajo 77.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Izraz socialna kapica po Straškovem mnenju ni pravilen, želi si, da bi lahko svoje zaposlene za dobro poslovanje nagradil, »zdaj pa smo ujeti v past in ko damo delavcu nagrado, moramo dati državi še bistveno več«. »Pred leti smo praznovali 40-letnico obstoja podjetja in smo želeli delavcem podariti po košček zlata. Zadnji trenutek so me opozorili, da bodo morali tisti z višjimi plačami za ta košček državi plačati več, kot je bil vreden,« nadaljuje. »Dejansko lahko zaposlenega s tem, ko ga nagradiš, kaznuješ. Se zgodi, da delavec nagrade celo ne želi, ker bo pristal v višjem dohodninskem razredu,« je dodal Strašek, ki meni, da je vsaka obremenitev dela nad 35 odstotki prevelika.
Višja neto plača delodajalca v Avstriji stane manj
Razprava o socialni kapici je doslej vzbudila povsem različne občutke. Če je bila na eni strani spoznana kot ključni pogoj za razvoj slovenskega gospodarstva in visokotehnološke družbe, so jo na drugi strani označili za začetek propada socialne države. Vprašanje je, ali je socialna kapica, ki bi nad določeno višino prejemkov omejila obračunavanje prispevkov za socialno varnost, ob obstoječi dohodninski lestvici res prava rešitev, da Slovenija obdrži najperspektivnejše kadre, je pa dejstvo, da ti odhajajo. Pred dvema letoma uveden dodatni, »krizni« dohodninski razred jih zagotovo ne bo prepričal o nasprotnem. Tisti z letno neto davčno osnovo, višjo od 70.907 evrov, bodo tudi letos plačali več kot 25.500 evrov dohodnine, razliko nad omenjenim zneskom pa jim bo država še prepolovila.
»Stvari se premikajo v nasprotno smer, kot bi se morale. Delo obremenjujemo še bolj in vprašanje je, kako dolgo bomo lahko delodajalci, predvsem pa naši zaposleni, še tolerirali razsipništvo države,« pojasnjuje Andrej Mertelj, direktor podjetja Datalab in dodaja, »zaposlene ne zanima, da mi zanje plačujemo veliko, ko pa sami prejmejo nizka izplačila.« Kot je pojasnil, plača za 5000 evrov neto plače delodajalec v Avstriji 25 odstotkov manj, kot za njo plača v Sloveniji. »Paradoks je celo tak, da plača delodajalec v Avstriji za višjo neto plačo zaposlenega manj, kot plačamo v Sloveniji za nižjo neto plačo,« pojasnjuje in dodaja, da so največje razlike prav pri najbolj inovativnih, kreativnih ljudeh, ki ustvarjajo najvišjo dodano vrednost. Da je največja težava razvojno naravnanih podjetij obremenitev plač, opozarja tudi Igor Akrapovič, čigar izpušni sistemi predstavljajo pojem kakovosti. »Najbolj delaven, najbolj razvojno naravnan del prebivalstva, inženirji, doktorji znanosti so obremenjeni, kot bi bili tajkuni,« je povedal.
Drugi prijemi za motivacijo zaposlenih
Direktorica podjetja Saop, ki je pred nekaj leti prejelo naziv najboljšega zaposlovalca zlate niti, Sonja Šinigoj pravi, da z zahodnimi podjetji ne morejo tekmovati v višini plače za visoke strokovnjake niti za dobre programerje, zato veliko vlagajo v dobro kadrovsko politiko. »Z vidika organizacije in vodenja posvečamo veliko pozornosti dobri delovni klimi, kariernemu razvoju, ustvarjalnosti in motivaciji zaposlenih. Prepričana sem namreč, da so to za visoko izobražene ljudi zelo pomembni dejavniki, ki so velikokrat ključnega pomena pri tehtanju med višjo plačo in kakovostjo življenja na delovnem mestu,« pojasnjuje in hkrati dodaja, da bi delodajalcem vsekakor veliko pomenilo vsako, še tako majhno znižanje obdavčitve plač in drugih osebnih prejemkov, in zagotavlja, da bi takšna znižanja prelevili v večje plače zaposlenim.
Tudi sicer posegajo tovrstna podjetja zaradi visokih obremenitev prejemkov vse bolj po drugih oblikah stimulacije za svoje zaposlene. Direktor in solastnik gornjeradgonskega podjetja Elti, ki je med vodilnimi svetovnimi družbami za inženiring na področju proizvodnje oddajnikov in pretvornikov televizijskega signala, Jože Caf, je povedal, da uporabljajo v podjetju za nagrajevanje vrsto »mehkih oblik«, kot na primer možnost študija, dopustov med študijem in tudi osebne stimulacije, ki si jih izberejo zaposleni sami. Obdavčitev plač visoko izobraženih kadrov, ki se jih trudi zadržati v podjetju, je pospremil z oznako katastrofa. »Naše podjetje je 450 metrov od avstrijske meje,« pove in doda, da se ozirajo po prostorih, ki jih podjetjem ponuja bližnji tehnološki park na drugi strani meje.