Iztržek bi bil, da je bilo to nelagodno leto za povprečne ljudi, katerih življenja so vpeta v običajne okvire dnevne politike, medijev, kreditov, pomanjkanja služb, strahu za prihodnost, slabega počutja ter posledične izostritve osebne drže v »ne pustim se več jebat«. Obenem je bilo minulo leto vrhunsko za tiste posameznike, ki so od nekdaj imeli svojo špuro. Svoj svet. Takšen je tudi uvodoma omenjeni. Morda celo bolj kot vsi drugi.
Kajti to, da si se usposobljen tepsti v divjaški tokijski areni, v kateri so dovoljeni malodane vsi udarci, je nekako v nasprotju s kompletno vsemi paradigmami permisivnosti in potuhe, ki so v zadnjih dvajsetih letih veljale v tej državi in v katere se je vlagalo denar zato, da so si v zavetju te pasivnosti nekateri napolnili račune. To je zmaga popolnega undergrounda in individualizma, pri katerem ni neplačanih računov, ni potnih stroškov in dnevnic, ni socialne zaščite, ni kolektivnih pogodb, ni zaščite sodnikov, ni potuhe v imenu nacionalnega interesa, ni zavetja športne zveze ali celo olimpijskega komiteja oziroma niti ni važno, kdo si, kakšne barve kožo imaš ali kakšna je končnica tvojega priimka.
Ljudi, kakršen je Bratovž, je veliko več, kot se zdi. Zrasli so svojeglavo, zato se ne gre čuditi, da je leto, ki bi ga verjetno večina Slovencev ocenila za obupno, za marsikoga od njih uspešno. Ker so razmeroma bolj neodvisni posamezniki od večine. A družbe ne sestavljajo samo vrhunski individualisti izrazitih talentov, temveč predvsem najbolj običajni ljudje. In med njimi so najbolj nasrkali osebki, ki so na neki način najbolj verjeli v to državo. Ta nič pretiranega hoteči srednji sloj, ki je verjel, da se da v Sloveniji življenje graditi na dolgi rok in da nikoli ne bo ogroženo njihovo mesto na kavču pred televizorjem.
Ljudje, ki so menili, da bodo še naslednjih dvajset let zadeve šle zgolj navzgor, da ne bo več nikoli mraz, da se ne bodo več ponovili časi, ko v denarnici ne moreš napraskati za škatlico cigaret ali da ti interno omrežje znancev, ki mu pripadaš, nenadoma ne more več pomagati s službo viška. Da si pri petdesetih, potem ko so ti pri tridesetih enkrat že zamenjali državo in si moral kompletno spremeniti svoj koncept, vnovič na začetku, s to razliko, da niti nisi več primeren za kelnarjenje, prav tako pa si nevešč podiranja dreves ali vožnje traktorja. Da, napoved bližnjega človeka, ki jo je dal v začetku minulega leta, da je nastopil »selektiven čas«, se je zelo uresničila. Generalno v tem ni nič slabega. Nasprotno. Infantilnost, ki je spodbujala kolektivno čemenje v varljivi blagosti bivanja »med samimi dobrimi ljudmi«, se je, upam, iztrošila. Samo tako se lahko nadejamo, da bomo pripadniki skupnosti, ki biva v okviru države Slovenije, razen mladinskih filmov bili enkrat deležni tudi kakega dobrega odraslega filma, ki ne bo napol komedija. Filma, v katerem bodo odrasli ljudje govorili odraslo privlačne in smiselne izjave, na ravni odraslega Kekca, ne pa Kekca mladinca.
Navsezadnje je leto 2012 tudi leto, v katerem si bržkone sleherni državljan, ki se je pred dvajsetimi, desetimi ali zgolj petimi leti še vedno počutil relativno mlad, priznati, da je star. In da obenem sploh ni nujno, da mu še kdaj ne bo treba ponoviti nočnega pešačenja iz Šentvida v Moste brez denarja za taksi, s praznimi telefonom, ob zmanjšani opravilni sposobnosti. Korak za korakom. Nič takšnega. »Die Hard,« prijatelj. »Nisi sapun, pa da se trošiš,« pravi stari južnoslovanski pregovor. Se mi je pa v teh prednovoletnih dneh javil bližnji, ki ga je življenje poraziralo pred kakšnimi tremi leti. Javlja, da lahko vrne 100 evrov, kar pomeni, da se je človek stabiliziral.