Dr. Ana Kučan, namestnica predstojnice oddelka za krajinsko arhitekturo ljubljanske biotehniške fakultete (BF), ob vse hujšem navzkrižju interesov v prostoru ugotavlja: »Smo družba parcialnih interesov. Nismo pripravljeni reševati konfliktov in se pogovarjati. Nihče nikogar ne posluša, družbene razprave sploh ni, zato je težko pričakovati, da se bodo ljudje dogovarjali o tem, kako bodo uporabljali prostor, če se niso sposobni dogovoriti niti o tem, da bi spoštovali drug drugega.«
S prepovedmi ne moreš varovati
Dr. Dušan Ogrin, začetnik študija krajinske arhitekture, ki letos praznuje 40-letnico, je prepričan, da so konflikti v prostoru neizogibni. »Nekdo pride s konceptom razvoja, ki ga je mogoče uresničiti le z nekim prostorskim posegom, običajno z gradnjo. In takoj nastanejo težave, kam naj gre – tja, kjer ni še ničesar? Toda tega ni, kajti tam, kjer ni nobenih gradenj, so polja, gozdovi ali naravna območja ob rekah, zato se takoj vzpostavi protislovni odnos med varstvom in razvojem,« razmere opiše profesor Ogrin. In ugotavlja, da pri nas še vedno prevladuje prepričanje, da je mogoče prostor najučinkoviteje varovati s prepovedmi, kar pa se mu zdi zgrešeno.
»Prepoved onemogoča razvoj, ki ga potrebuje vsaka družba. Varstvo ni to, da rečeš: tu ne smeš, tam ne smeš... Pravo varstvo je tisto, ki zna poiskati optimalno rešitev. To je treba soočiti v variantah: če gradiš tukaj, te stane toliko, rušiš toliko, uničuješ toliko, če greš drugam, so razmere drugačne. In tukaj, mislim, je glavna prednost krajinskega arhitekta, saj mi študente dosledno učimo, da je, kakor hitro se pojavi želja po gradnji v prostoru, treba pripraviti prostorsko analizo, ki pokaže, kaj ta prostor pomeni in kakšen vpliv nanj bi imela morebitna gradnja. Te vplive vedno raziskujemo v variantah,« poudarja dr. Ogrin.
Kdo bo močnejši?
Redni profesor krajinske arhitekture na BF dr. Janez Marušič dodaja, da je v krajinskem načrtovanju obveza, da k odločanju pritegnejo vse, ki bivajo v nekem prostoru. In obžaluje, ker se je to v Sloveniji izrodilo. Načrtovanje v prostoru po njegovem postaja bolj tekmovanje med sektorji ali med lokalno skupnostjo in državo, kdo bo močnejši pri uveljavljanju svojih delnih interesov. »Zaradi zagotavljanja prehranske samooskrbe se je sektorskega urejanja prostora najprej lotilo kmetijstvo. Po njegovem vzoru so tudi drugi sektorji, ki za svojo dejavnost potrebujejo zemljišča, začeli neposredno uveljavljati svoje prostorske potrebe, ne da bi jih usklajevali z drugimi interesi. S tem se je začel v Sloveniji uveljavljati institucionalni pristop k planiranju, ki je danes prevladujoč in je najbolj očiten pri varstvu narave. Z Naturo 2000 si je naravovarstvo 'prisvojilo' več kot tretjino državnega ozemlja, in kot kaže, to še ni dovolj,« je kritičen dr. Marušič.
Toda evropska komisija je našo državo pred dnevi znova opozorila, da je območje Nature 2000 dolžna razširiti, in to do konca tega leta, opomnimo sogovornika. Janez Marušič odgovarja, da je evropski parlament sprejel habitatno direktivo, ki pravi, da mora vsaka država zavarovati pet odstotkov svojega območja. »O vsem, kar je nad tem, se Slovenija lahko pogaja z evropsko komisijo,« vztraja Marušič in opozori, da vse informacije, na katerih evropska komisija opira svoje zahteve po širitvi območja Natura 2000, prihajajo iz Slovenije: »To pomeni, da niti ne vemo, kdo jim sporoča te informacije in ali so sploh znanstveno dokazljive. V znanstvenih revijah ne zasledim nobenih člankov, ki bi pokazali, na osnovi kakšnih znanstvenih postopkov smo prišli do tega, da smo posamezna območja opredelili kot varovanja vredna.«
Kjer imajo njivo, tam gradijo
In kako bi Marušič rešil spor okoli gradnje škofljiške obvoznice, saj naravovarstveniki nasprotujejo trasi, ki jo je predlagala cestarska stroka in jo zagovarjajo župani občin, ki jih ta obvoznica zadeva? »Direktor zavoda za varstvo narave je rekel: Saj smo jim ponudili nadomestne rešitve, a jih niso hoteli sprejeti. Toda vedeti je treba, da lahko v konkretnem primeru alternative ponudi le tisti, ki se spozna na projektiranje cest, ne more pa nekdo, ki dela v naravovarstvu, projektirati cest. Moramo ohraniti spoštovanje do posameznih poklicev in njihovega znanja,« odgovarja Marušič. Na našo opazko, da cestarjem ni mar ne za naravo ne za kmetijska zemljišča, odgovarja: »Cestarji morajo razviti alternative, a morajo pri tem upoštevati vnaprej dane informacije, kje je narava bolj dragocena in zaradi ceste bolj ogrožena in kje manj. Naravovarstvo ne more reči: tu smeš, tam ne smeš. Naravovarstveniki bi se morali enkrat naučiti, da povedo, kje jim je nekaj vredno več in kje manj.«
Smo v Sloveniji v preteklosti pretiravali z razvojem oziroma z gradnjo? Dr. Dušan Ogrin: »Če je bilo kaj pretiravanja, je bilo prav gotovo v nebrzdanem, zelo kaotičnem, spontanem in nenadzorovanem razvoju enodružinske hiše. Kjer imam parcelo, kjer imam njivo, tam lahko gradim – jaz ali moji otroci. To je rakava ekspanzija gradnje. Od Ljubljane do Kamnika je skoraj vse pozidano. Enako je proti Kranju, Novemu mestu, Celju, Mariboru...«