»Sliši se krasno. Ljubka zidanica, na samem, ob potočku, sredi zelenega travnika, postavljena brez kakršnega koli nerganja občinskih uradnikov ali nadležnih sosedov,« pripoveduje komisarka za zakonodajo pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije Helena Kovač. »Toda pomisliti je treba, da lahko tudi sosedje na takšen način postavijo enega, dva ali pet svojih objektov pa še garažo in kakšen nadstrešek in nato še dva metra visok betonski zid direktno na mejo – vse brez kakršnega koli upravnega dovoljenja in brez mnenja sosedov. Kar naenkrat zidanica ne bo več stala sredi naravne idile, temveč v betonskem kaosu, ki pa poleg vsega še ne bo nikjer evidentiran.«
To je črni scenarij, ki se ga ob nedavno sprejeti vladni uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje boji celotna stroka: od arhitektov, gradbenikov in krajinskih arhitektov do geografov, geodetov in drugih, ki sodelujejo pri urejanju prostora, tudi občine. Vsi se strinjajo, da je poenostavitev, pospešitev in v določeni meri tudi pocenitev postopkov za gradnjo potrebna. Vendar ne s takšno uredbo, ki bo imela po besedah profesorice krajinske arhitekture na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Ane Kučan nepopravljive posledice. »To bo oviralo izvedbo tistih ukrepov in posegov v okolje, ki so v javnem interesu, na primer varstvo pred poplavami. Nasprotno od trditev ministra (za infrastrukturo in prostor Zvonka Černača, op. p.) bo uredba povzročala konflikte, saj ne zahteva nikakršnega preverjanja predlogov v okviru javnega interesa niti kakršnega koli strokovnega zagotovila o ustreznosti posega. Poleg vsega bo gotovo vodila tudi k razkroju prav tiste krajinske podobe Slovenije, ki smo jo že povzdignili na mitsko raven in se nanjo sklicujemo na turističnih sejmih,« opozarja.
Glavnega problema se uredba ne dotakne
Ob tem pa po mnenju stroke uredba sploh ne rešuje glavnega problema, to je pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki ga investitor še vedno potrebuje za gradnjo manj zahtevnih in zahtevnih objektov. Kot pripoveduje Kovačeva, postopek od vložitve vloge na upravni enoti do izdaje gradbenega dovoljenja sploh ni dolgotrajen, saj se ob popolni vlogi zaključi v enem mesecu. Toda v zadnjem desetletju se je kot pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja nakopičila vrsta zahtev po dodatnih študijah, elaboratih, analizah, ki čas izdelave projektne dokumentacije za gradnjo zelo podaljšajo in seveda tudi podražijo. Po njenih besedah bi investitorje močno razbremenili že s tem, da bi bilo treba k vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja priložiti le tisti del projektne dokumentacije, ki zadeva umestitev objekta v prostor, ter k temu pripadajoča soglasja. Pripravo projektne dokumentacije, ki določa mehanske in statične odpornosti objekta, toplotno zaščito, varnost pred požarom in druge bistvene zahteve, pa bi investitor izkazal neposredno pred začetkom gradnje objekta. Na tak način bi bila investitorju zagotovljena varnost investicije ob bistveno manjših stroških projekta, glavni projekt pa bi bil pripravljen za samo izvedbo in to samo enkrat. »Zdaj moramo projektno dokumentacijo pripravljati dvakrat: zelo podrobno za pridobitev gradbenega dovoljenja in pred izvedbo. Se pa investitorji drugi fazi velikokrat izognejo, posledično pa imamo tudi v medijih že objavljene primere nekvalitetno izvedenih objektov.«
Od odločitve za investicijo do pridobitve končnega uporabnega dovoljenja je po mnenju stroke treba povečati odgovornost vsakega udeleženca v procesu gradnje. »V Avstriji se recimo cel sklop stvari sploh ne kontrolira, saj se natančno ve, kdo bo odgovarjal, če se nadzora loti inšpekcija. Pri nas pa ni nihče odgovoren za nič,« pripoveduje Kovačeva.
Vsaka novost je sprememba na slabše
Stroka, povezana v skupini Odgovorno do prostora!, je poleg že omenjenih pripravila še nekaj drugih predlogov, ki temeljijo na izkušnjah iz prakse, toda kljub temu v politiki ne najde resnega sogovornika. Erozija urejanja prostora se je po besedah članice skupine Maje Simoneti začela že z leta 2007 sprejetim zakonom o prostorskem načrtovanju, od takrat pa je z vsakim dodatnim posegom v zakonodajni okvir le še slabše. Tudi lanskoletne spremembe prostorske zakonodaje je vlada pisala za zaprtimi vrati, stroka pa je nato že v postopku njihovega potrjevanja v državnem zboru zaman izpodbijala tudi najbolj sporne spremembe 29. člena zakona o prostorskem načrtovanju. Ta investitorjem sedaj omogoča, da mimo občinskih prostorskih načrtov, brez kakršnega koli sodelovanja javnosti in samo s soglasjem občinskega sveta (če pristojno ministrstvo v 15 dneh ne izda soglasja, kar je na njegovo dosedanjo odzivnost malo verjetno) svojo dejavnost razširijo tudi na do 5000 kvadratnih metrov velika sosednja zemljišča ne glede na to, ali so zazidljiva ali recimo kmetijska. Ta člen sedaj na pobudo skupine nevladnih organizacij že presoja ustavno sodišče.
Že ob teh spremembah so se urejevalci prostora držali za glavo. »S to zadnjo vladno uredbo pa smo po mojem v resnici v Sloveniji zaključili prostorsko načrtovanje,« je zgrožen krajinski arhitekt in prostorski načrtovalec na novomeški občini Izidor Jerala. Kot opozarja, je prostor od vseh naravnih virov najbolj omejena dobrina naroda – širiti ga je mogoče le v zelo neprijetnih okoliščinah, kot je recimo vojna – zato je že vse od časov Marije Terezije pri nas reguliran. Iz istega razloga je smotrna raba prostora tudi ustavna kategorija, ki je varovana tako, da nad njo bedi stroka v službi javnega interesa. »V zadnjem letu dni pa je vrh slovenske politike ves ta strokovni napor in ustavno kategorijo smotrne rabe prostora prepoznal kot birokratsko oviro in s spremembami prostorske zakonodaje v lanskem letu in sedaj še s to zadnjo uredbo velik del urejanja prostora popolnoma izmaknil kakršnemu koli strokovnemu nadzoru in regulaciji.«
Norčevanje iz prizadevanj občin
Če so občine še konec lanskega leta stisnile zobe in predvsem zaradi nemogočega položaja, v katerem so se znašle zaradi nedelujočega sistema prostorskega urejanja, le bolj potihoma kritizirale rešitve, ki se jih je na področju prostorskega načrtovanja spomnila vlada, je s tokratno uredbo prekipelo tudi njim. Tako v Združenju občin Slovenije kot v Skupnosti občin Slovenije so opozorili, da tudi njih vlada ni vključila v pripravo uredbe oziroma se z njimi ni uskladila o rešitvah, zato sedaj zahtevajo zadržanje izvajanja uredbe in njeno ponovno odprtje. Najbolj jih moti, da je vlada popolnoma povozila pristojnost občin, da na svojem območju določajo pogoje za umeščanje posegov v prostor, saj se zahteve iz občinskih prostorskih načrtov po novi uredbi upoštevajo le, če so za investitorja ugodnejše. Takšna rešitev je po mnenju predstavnikov občin nezakonita, zato že napovedujejo ustavno pritožbo, če jim vlada ne prisluhne.
Najbolj glasno se je doslej na novo uredbo odzvala piranska občina, kjer so pritiski po nadaljnji pozidavi zemljišč med največjimi. V občini je še vedno več kot 400 nedovoljenih gradenj, ki jih ni mogoče legalizirati po sanacijskem prostorskem aktu iz leta 1994, od takrat pa je po njihovih ocenah zraslo še skoraj 100 novih nedovoljenih gradenj. Ker ocenjujejo, da nova uredba omogoča največjo tiho legalizacijo črnih gradenj na kmetijskih zemljiščih v zgodovini Slovenije, da je pričakovati nadaljnji neoviran razmah razpršene poselitve in povsem odprt lov na prostor, ji nasprotujejo. Hkrati opozarjajo, da ta vladni akt predstavlja norčevanje iz prizadevanj stroke in občin za ureditev prostora.
