»Mislim, da nihče ne zna racionalno pojasniti, zakaj se postopki proti črnograditeljem vlečejo toliko časa. Inšpekcijske službe preprosto ne delujejo, postopki preprosto niso speljani, morda je nekje nekdo na nekoga pritisnil.« Tako prostorska strokovnjakinja Darja Matjašec iz Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije odgovarja na vprašanje, kako je mogoče, da so sredi kmetijskih zemljišč nad Sečoveljskimi solinami, kjer prostorski akti sicer dovoljujejo le gradnjo pomožnih kmetijskih objektov, v približno desetih letih zrasli in kljub že leta 2007 vloženi anonimni prijavi na gradbeno inšpekcijo ostali nedotaknjeni trije veliki objekti družine Vitoslava Türka. Čeprav je že prejšnja lastnica dobila le dovoljenje za gradnjo sušilnice za sadje, po podatkih iz registra nepremičnin v Parecagu nad Sečovljami ležijo trije objekti s 357 kvadratnimi metri neto površine in 3,6 metra višine, 186 kvadratnimi metri neto površine in 4,1 metra višine ter 144 kvadratnimi metri neto površine in 1,9 metra višine.
Črno gradnjo potihoma podpira država
»Vse se začne in konča z inšpekcijskimi službami,« je povedal Boris Kočevar s piranske občine. Da je res tako, po besedah Matjaščeve dokazuje bohinjski primer: »Tam se je zamenjal inšpektor in po 20 letih so vendarle začeli izdajati odločbe o črnih gradnjah ter izvrševati njihovo rušenje.« Toda Kočevar opozarja, da ni krivo le pomanjkanje volje inšpektorjev za sankcioniranje črnograditeljev, temveč neurejenost v prostoru potihoma podpira država. »Če je treba v inšpekcijskih postopkih izdati ne vem koliko odločb in se ti lahko do onemoglosti zavlačujejo z raznimi pritožbami, če inšpektorji nimajo denarja za izpeljavo izvršb, če se morajo že tako maloštevilni inšpektorji ukvarjati z najrazličnejšimi poročili in dopisi, potem učinkovitosti od njih res ne moremo pričakovati.« Pravi, da je recimo na Hrvaškem, v Avstriji ali Nemčiji zakonodaja zelo enostavna: čim je ugotovljeno, da objekta ni mogoče legalizirati, se lastniku postavi rok za njegovo odstranitev, in če tega ne stori sam, delo na njegove stroške opravi država. Pri nas bi bilo po njegovih besedah tako veliko narejenega že s tem, da inšpektorjem ne bi bilo treba izdajati dodatnih odločb o odstranitvi objekta, potem ko je že bila ugotovljena njihova nezakonitost. V primeru družine Vitoslava Türka se zdi, da gradbena inšpekcija ni storila prav ničesar, vendar pa odgovor inšpektorata za promet, energetiko in prostor še čakamo.
Med množico vprašanj, ki smo jih naslovili nanje, so nam sporočili le, da inšpektorat trenutno zaposluje 73 gradbenih inšpektorjev, ki imajo skupaj z 72 prometnimi in energetskimi inšpektorji letos na voljo 235.389 evrov za izvršbe po drugi osebi (torej med drugim za rušenje črnih gradenj, ki jih lastniki ne porušijo sami – denar sicer nato izterjajo od lastnikov), medtem ko rušenje enega samega objekta po oceni Borisa Kočevarja stane od 30 do 50.000 evrov. Celotni proračun inšpektorata za letos pa znaša skoraj 8 milijonov evrov. V letu 2011, ko so bili gradbeni inšpektorji še združeni z okoljskimi, je bilo tega denarja za izvršbe po drugi osebi za 414.000 evrov.
Nekateri objekti že skoraj 20 let čakajo na odstranitev
Podatka o tem, koliko je v Sloveniji črnih gradenj, nima nihče, na seznamu inšpektorata pa naj bi bilo lani decembra samo tistih primerov črnih gradenj, kjer so sklepi o dovolitvi izvršbe že izvršljivi in pravnomočni, okoli 1500. Čeprav na podrobnejša pojasnila inšpektorata še čakamo, je med njimi najverjetneje precej takšnih gradenj, ki bi morale biti že davno porušene. Že takoj po osamosvojitvi države je bil leta 1993 sprejet zakon, po katerem je bil izdelan pregled dotedanjih črnih gradenj. V sanacijskih načrtih je bilo določeno, katere od teh objektov je mogoče legalizirati in kateri morajo biti odstranjeni. »Toda veliko teh gradenj še vedno stoji,« pravi Matjaščeva. V te primere so po Kočevarjevih besedah vpletene tudi upravne enote, saj morajo izdati odločbo o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja. »Očitno se upravne enote in inšpektorji izgovarjajo drug na drugega, inšpektorji, da upravna enota ni do konca izpeljala svojih postopkov, upravne enote pa, da mora postopke izpeljati inšpekcija.«
Toda pri novejših črnih gradnjah so inšpekcijske službe edine, ki ukrepajo, pravijo naši sogovorniki. Občine imajo po Kočevarjevih besedah le možnost prijave črne gradnje na inšpekcijske službe. To so počeli tudi Kočevarjevi sodelavci na piranski občini, toda ker ni bilo nobenega učinka, je njihovih prijav vse manj. Po Kočevarjevi oceni je v piranski občini mogoče najti med 500 in 600 črnih gradenj, od tega od 150 do 200 na kmetijskih zemljiščih grajenih objektov, na občini pa med drugim zanje izvedo, ko jim zaračunajo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.
Ujet na laži
Bolj redno na inšpekcijske službe prijave pošilja geodetska uprava (Gurs), ki prek posnetkov iz zraka sistematično spremlja novogradnje v prostoru in preverja, ali jih je lastnik v skladu z zakonsko zahtevo prijavil v register nepremičnin. Če stavbe ni v registru, Gurs pozove lastnika k registraciji stavbe v 30 dneh, tistega, ki se ne odzove, pa prijavi inšpekciji. Letos do 18. marca so oddali takšnih prijav 92, lani 241, v rekordnem letu 2011 pa jih je bilo kar 394. Vendar pa po besedah namestnika generalnega direktorja Gursa Antona Kupica nimajo nobene pristojnosti, da bi preverjali, ali so objekti na zračnih posnetkih oziroma v registru nepremičnin zgrajeni zakonito.
Ker so vsi trije objekti družine Vitoslava Türka oziroma podjetja njegovih dveh sinov Virtus vpisani v register nepremičnin, Gurs očitno v njem ni opazil, da sta parceli 402/11 in 402/12 pozidani, čeprav v celoti spadata pod najboljša kmetijska zemljišča. Podobno je le 53 od 663 kvadratnih metrov velike tretje parcele 402/13 namenjenih pozidavi, preostalo je najboljše kmetijsko zemljišče, ki pa je kljub temu v celoti pozidano.
Prav lastništvo tretje parcele pa je tisto, zaradi katerega se je Vitoslav Türk pri pojasnjevanju gradenj močno zapletel. O tej zasebni zadevi je kar prek družbe Elektro Slovenija, ki jo vodi, sporočil: »Vse domnevne nepravilnosti so neresnične. Nisem graditelj črne gradnje in nisem lastnik nobenega objekta na lokaciji, o kateri me sprašujete. Omenjeni objekti so v lasti družbe Virtus, d. o. o, v kateri pa nimam lastniških deležev.« Toda zemljiška knjiga pravi, da sta lastnika parcele 402/13 Vitoslav in Metka Türk, vsak polovice.