Uradno registriranim lobistom je tudi lani uspelo prikriti svoje delovanje v državnih institucijah. To dokazujejo podatki o lobističnih stikih kabineta predsednice vlade Alenke Bratušek, ki jih hrani komisija za preprečevanje korupcije (KPK).
Čeprav je v zakulisnih krogih mogoče slišati, kdo so osebe, ki si podajajo kljuke v pisarnah na Gregorčičevi in na dnevni ravni vplivajo na sprejemanje odločitev, so v kabinetu lani prijavili le osemindvajset stikov, ki so jih sami opredelili kot lobistične. Med njimi nobenega z osebami, ki so uradno registrirane kot lobisti. Če gre verjeti uradnim podatkom, uradnih lobistov lani poleg premierke niso videli niti njeni najbližji sodelavci: državni sekretarji Dušan Kumer, Tamara Vonta in Dušan Kričej tako v skoraj letu dni mandata komisiji niso prijavili nobenega lobističnega stika. Matija Sevšek, državni sekretar, ki v očeh nekaterih velja za ključnega svetovalca in »varuha ključev« do Bratuškove, je prijavil le štiri. Eden od njih se nanaša na privatizacijo Aerodroma Ljubljana. Bratuškova in Sevšek sta 10. julija o tej govorila na sestanku s predstavniki italijanske družbe Save, ki ima v lasti beneško letališče. Njen lobist v Sloveniji je Franci Zavrl, donedavni prvi mož Pristopa in hkrati sorodnik Sevška, nekoč zaposlenega na tej agenciji.
Resnica o stikih lobistov s kabinetom je bržčas drugačna. Poročila o lobiranju, ki so jih na KPK poslali iz kabineta, mnogo več prikrivajo kot razkrivajo. Med štiriindvajsetimi lobističnimi stiki Bratuškove, ki je vodenje vlade prevzela 20. marca, je tako štirinajst sestankov, ki jih je predsednica vlade opravila v Sloveniji. To je v povprečju manj kot dva na mesec. Gre za podatek, ki mu je že na prvi pogled težko verjeti. Ne le zato, ker je kabinet predsednice vlade kot uradno najmočnejša institucija v državi, ki ima v lasti velik del gospodarstva, že sam po sebi ključna tarča lobistov in presečišče interesov, skritih za njimi. Prej bo najbrž držalo, da Bratuškova, Sevšek in morda tudi drugi uslužbenci kabineta o nekaterih sestankih lobistične narave niso poročali. Po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije je sicer lobiranje vsak nejavni stik lobista z javnim funkcionarjem ali uslužbencem, katerega namen je vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja odločitev državnih organov in nosilcev javnih pooblastil.
Zakaj se z JP Morgan srečuje Sevšek, ne pa premierka?
Opozoriti tako velja na podatek, da velika večina stikov, ki jih je kabinet Bratuškove prijavil kot lobistične, izhaja iz prvih mesecev njenega mandata, v času med aprilom in julijem. Zatem so skoraj prenehali. KPK tako v avgustu, septembru in oktobru beleži le en lobistični stik. To je močno nenavadno ob dejstvu, da se je vlada v tem času ukvarjala s pripravo več milijard evrov vredne sanacije bank in usklajevanjem končne različice seznama za privatizacijo.
Edini lobistični stik v tem času je prijavil Sevšek. Konec septembra se je sam, brez Bratuškove, srečal z neznano osebo, ki je lobirala za JP Morgan Chase, eno največjih ameriških investicijskih bank. Komisija je identiteto te osebe v poročilu, ki nam ga je posredovala, prikrila, ker je po javno dostopnih podatkih ni mogla povezati z omenjeno banko. S to osebo je Sevšek govoril o privatizaciji v Sloveniji. JP Morgan Chase je sicer novembra lani organiziral izdajo za 1,5 milijarde evrov državnih obveznic, banka pa je tudi financer Agrokorja, ki se te dni pogaja o prevzemu Mercatorja. Ali in zakaj so se v JP Morgan Chase zadovoljili s sestankom z državnim sekretarjem, ni znano. Drugi investicijski bankirji so se namreč raje obračali neposredno na predsednico vlade. Ta se je med drugim dvakrat srečala s predstavniki francoske banke BNP Paribas, ki je želela svetovati pri več privatizacijah v Sloveniji (Telekom), in mednarodne finančne skupine Rothschild.
O Haucu poročali, o Medji ne
Res je, da sta Bratuškova in Sevšek lani komisiji poročala tudi o stikih, ki nimajo znakov lobiranja. Za podatke o njih smo komisijo zaprosili včeraj. A pri odločitvi, kaj je lobistični stik in kaj ni, je mogoče najti precej nelogičnosti. Med poročili tako ni mogoče najti podatkov o njenem majskem srečanju z generalnim direktorjem Pivovarne Laško Dušanom Zorkom in predsednikom uprave Mercatorja Tonijem Balažičem. Prav tako ne o avgustovskem sestanku Bratuškove s predsednikom uprave NLB Jankom Medjo, čeprav je bil pri njej zato, da ji razloži stanje v banki. Iz istega razloga torej kot nekaj mesecev pred tem ločeno Aleš Hauc in Igor Žibrik, predsednik in član uprave NKBM, ki ju je mogoče najti v poročilih za KPK.
Na drugi strani je Bratuškova komisiji prijavila lobistični stik z Marriane Økland. Tedanja članica nadzornega sveta NLB, ki je razburil javnost z nenavadno svetovalno pogodbo z družbo Korn Ferry, jo je obiskala 17. maja. Uradno zaradi »svetovanja pri prenosu tuje prakse v poslovanje NLB«. Zelo verjetno je lobirala za to, da bi jo država tudi po zamenjavi vlade pustila na položaju. To ji na koncu ni uspelo, zaradi česar je Øklandova pozneje javno napadla vlado. Prav tako je Bratuškova komisiji poročala o stiku z zdaj že nekdanjim direktorjem Presada Goranom Brankovičem. Datum: 12. junij – le osem dni pred skupščino Pivovarne Laško, na kateri je bil Brankovič izvoljen v nadzorni svet. Že takrat smo poročali, da naj bi imel Brankovič pri tem veter v hrbet iz premierkinega kabineta. Naključno ali ne, tudi edini član nadzornega sveta mariborske banke, imenovan v času vlade Bratuškove, je (bil) Aljoša Tomaž, ki se je kot glavni izvršni direktor KD Group že aprila srečal s predsednico vlade in z njo uradno govoril o tujih investicijah v Sloveniji.
Kakšen je Zavrlov vpliv na predsednico vlade?
Izpostaviti velja tudi sestanke, na katerih je Bratuškovo spremljal Sevšek, še ne tako dolgo nazaj desna roka nekdanje ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, pred tem pa sodelavec v neuspeli predsedniški kampanji Lojzeta Peterleta (z obema se je razšel v sporu, prav tako tudi z Zoranom Jankovićem, »očetom« PS, ki se ji je priključil po volilni zmagi leta 2011). Na vseh treh sestankih je bil namreč govor o privatizaciji in vlaganjih v Sloveniji. Še posebej zanimivo je dogajanje, povezano s prodajo Aerodroma Ljubljana. Na prej omenjenem sestanku z Bratuškovo in Sevškom (10. julija) je Italijane spremljal tudi Dean Čendak, solastnik finančne družbe Alta. Pri tem ni sporno le, da so podjetja, povezana s Čendakom, največji nedržavni lastniki Aerodroma, ki ga je vlada tri mesece po tem sestanku dokončno uvrstila na seznam za prodajo.
Pomemben je tudi podatek, da je Aerodrom nova skupna točka med Čendakom in Francijem Zavrlom, ki je Italijane isti dan pospremil še na kratek sestanek z ministrom za infrastrukturo Samom Omerzelom. Čendak in Zavrl namreč v zadnjih mesecih družno lobirata za prodajo Mercatorja, pri čemer naj bi Zavrl vrh vlade »obdeloval« prav prek Sevška. Prvi lobistični sestanek po prevzemu vlade je tako Bratuškova že aprila opravila z Alexom Dibeliusem iz Goldman Sachsa, dobrim prijateljem Agrokorjevega lobista Tomaža F. Lovšeta. Hkrati pa Sevšek – za razliko od srečanja z Italijani in Čendakom – Bratuškove po podatkih KPK ni spremljal na pariškem sestanku z Nicolasom Notebaertom, prvim možem družbe Vinci Airports, ki jo prav tako zanima ljubljansko letališče.
Tudi sicer je ključno vprašanje za razumevanje domače politično-lobistične scene, ali in v kolikšni meri je predsednica vlade seznanjena s stiki med Zavrlom in Sevškom, ki velja za »Boruta Petka aktualne vlade«. Za primerjavo: vodja kabineta predsednice vlade Jernej Pavlič je po podatkih KPK Bratuškovo spremljal le na enem sestanku: 19. julija, ko se je predsednica vlade srečala s predsednico uprave Trima Tatjano Fink. Z njo se je sestala prav na dan, ko je družba Trimo Investments v lasti menedžerjev Trima uradno razglasila insolventnost. Govorili sta »o reprogramu kreditov in garancijah za tuje posle«. Iz kabineta na naše zaprosilo za podatke o stikih v dveh dneh niso odgovorili.
