ZDA in Evropska unija so enotne kot že dolgo ne: voditelji na obeh celinah čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TAFTA), s katerim bi odpravili carine, liberalizirali storitve, javna naročila, olajšali investicije ter harmonizirali standarde in tehnične predpise, v en glas označujejo za zgodovinskega. Morda preuranjeno, saj utegne težo sporazuma okrniti, če ne že zdesetkati popuščanje domačim lobijem in posameznim, (gospodarsko) močnejšim članicam EU.
Šele izkupiček dolgotrajnih pogajanj, ki se v Washingtonu začenjajo naslednji ponedeljek, bo torej pokazal, koliko politične volje voditelji obeh celin, ki ustvarita polovico svetovnega bruto domačega proizvoda na leto in z 800 milijoni prebivalcev prevladujeta po kupni moči, premorejo po obnovitvi statusa vodilnih gospodarskih velesil. Ti sta v tem trenutku v precej težavnem gospodarskem in finančnem položaju, tudi na račun selitve kapitala v (nekdaj) manj razvite države.
Lepe obljube iz idiličnega okolja
Novico o uradnem začetku pogajanj je ameriška in evropska politična smetana uradno naznanila v idiličnem okolju hotelskega kompleksa ob severnoirskem jezeru, kjer je potekalo srečanje G8. Sledile so objave simulacij in poplava uradnih tiskovnih sporočil, v katerih ni manjkalo obljub o tem, kaj bi sprejetje prostotrgovinskega sporazuma omogočilo. Z medsebojnim priznavanjem standardov bi se ameriški avtomobili v Evropi prodajali brez dodatnih testiranj in prilagoditev, evropski letalski prevozniki bi lahko potnike prevažali znotraj ZDA, za ameriške velike gradbene projekte bi se, če bi njihova vlada to seveda dovolila, potegovala evropska gradbena podjetja, je zapisala evropska komisija.
A že bežen pogled v zgodovino ameriško-evropskih odnosov ne govori v prid temu, da bodo obljube postale meso. Med celinama se namreč že dalj časa krešejo iskre okoli številnih gospodarskih tematik, kar med pogajalskim procesom utegnilo povzročiti številna »izvzetja« in »izjeme«, ki jih sporazum ne bi vključeval oziroma bodo v najboljšem primeru predstavljala trd pogajalski oreh. Spomnimo na enega hujših sporov, do katerega je pred dobrim desetletjem prišlo zaradi ameriškega protekcionizma jeklarske industrije. Tedaj so ZDA pod vodstvom Georgea Busha enostransko uvedle carine na uvoz jekla in domačim korporacijam podeljevale izvozne subvencije. EU se je skupaj s še nekaterimi državami, med drugimi Japonsko, Kitajsko, Švico in Brazilijo, pritožila Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) in uspela. A Washington ni popustil, zato je EU uresničila grožnjo in uvedla sankcije. ZDA so kasneje le sprejele protidumpinško zakonodajo. Za enega največjih sporov v zgodovini WTO velja tudi trgovinska bitka zaradi washingtonsko-bruseljskega subvencioniranja proizvajalcev letal Boeinga in Airbusa.
»Potrebni bodo kompromisi«
Evropska stran, ki jo bo v pogajanjih zastopal komisar za trgovino Karel De Gucht, domačim proizvajalcem avtomobilov med drugim z zmanjšanjem uvoznih carinskih dajatev velikodušno obljublja 150-odstotno zvišanje izvoza. Morebitna neenakovredna obravnava bi lahko onkraj luže hitro naletela na upor tradicionalno močne ameriške avtomobilske industrije. Omenimo, da je bil »kompromis« dosežen celo pred začetkom pogajanj, ko je Francija z grožnjo veta in s podporo ministrov Evropske unije dosegla izvzetje svoje filmske in televizijske industrije iz pogovorov o TAFTA.
Enako kot Milan Jurše z mariborske ekonomsko-poslovne fakultete tudi Črt Kostevc z ljubljanske ekonomske fakultete kot primer potencialnih večjih pogajalskih ovir izpostavlja izdatno subvencionirano evropsko kmetijstvo, čemur bi se lahko uprli ameriški kmeti. Kot kamen spotike se omenjajo tudi nenehni pritiski za podaljšanje patentnih zaščit izvirnim farmacevtskim zdravilom... »Vsa obstoječa trgovinska nestrinjanja se bodo verjetno še zaostrila v pogajanjih. V EU bodo na plan prišli zelo različni interesi članic. To bo velik pogajalski zalogaj, potrebni bodo kompromisi,« meni Katja Zajc Kejžar z ljubljanske ekonomske fakultete.
Pozivi in ideje o oblikovanju ameriško-evropskega prostotrgovinskega sporazuma so se vrstili približno dve desetletji, k začetkom pogajanj prav zdaj je po pojasnilih komisije pomembno pripomogla dolgotrajna gospodarska kriza. A pri tem ne gre spregledati, da je taista evropska komisija za kitajske proizvajalce solarnih panelov pred le nekaj tedni uvedla protidumpinške uvozne dajatve. »Vsekakor je predlog odgovor na rastočo moč in vpliv Kitajske, ki se jo skuša zajeziti z več instrumenti,« razmišlja Kostevc. Kot dodaja, se velesili Kitajski s protidumpingom zapirata, omejitve evropsko-ameriške trgovine, ki predstavlja tretjino svetovne, pa že danes niso velike, če jih primerjamo s tistimi, ki veljajo na uvoz dobrin iz tretjih držav.
V praksi bi sporazum po besedah Zajc-Kejžarjeve pomenil, da se bo cenovna konkurenčnost ameriških proizvodov na evropskem trgu in obrnjeno zaradi medsebojne odprave carin relativno izboljšala. Potencialno lahko torej pride do učinka preusmerjanja trgovine, ki lahko destimulativno vpliva na rast izmenjave s tretjimi državami. Poleg tega bi imel morebitni ameriško-evropski trgovinski blok večjo moč v globalnih pogajanjih, še posebej pri oblikovanju trgovinskih pogojev do tretjih držav. »Lahko se uskladita na način, ki ne bo enako prijazen do Kitajske, kot je bil do zdaj,« nam je dejal Jurše.
In čeprav Slovenija, tradicionalno močno odvisna od izvoza, na globalnem trgu ni pomemben igralec in se bomo, poudarja Kostevc, kot država napajali predvsem od neposredne koristi drugih, večjih trgov, verjetno ne bi bili zanemarljivi niti neposredni učinki sklenitve TAFTA. Po besedah predstavnikov gospodarskega ministrstva bi na ameriški trg laže vstopala tudi podjetja, ki tam še niso prisotna ravno zaradi previsokih stroškov.
Podjetjem, ki že izvažajo, bi se lahko stroški občutno znižali. Gorenje, Helios, Hidria Rotomatika, skupina Kolektor, Papirnica Vevče, Acroni, Paloma, Akrapovič in Lek so po podatkih baze slovenskih izvoznikov Sloexport le nekateri izmed največjih. »Sklenitev prostotrgovinskega sporazuma bi nekoliko poenostavila postopke ob uvozu v ZDA in morebiti zmanjšala ali odpravila kakšno carinsko dajatev pri posameznem izdelku, če je ta z njo obremenjen in bi za to izpolnjeval pogoje,« pravijo v Leku. Drugih bistvenih sprememb ne pričakujejo, saj je evropska patentna zaščita kot oblika zaščite intelektualne lastnine že danes primerljiva z ameriško.
Slovenija ima interes na obrambnem področju
Kljub majhnosti je imela Slovenija nekaj besed tudi pri sestavi evropskih pogajalskih smernic. Evropska komisija je namreč po našem predlogu vanje vključila javna naročila s področja obrambe. »Slovensko gospodarstvo ima interes, da se vključi, a se trenutno ne more,« so povedali na ministrstvu. Zakaj, niso razložili. Ali bo slovenski predlog vključen v sporazum, ni mogoče napovedati.
Pogajanja bodo po najbolj optimističnem scenariju namreč trajala do konca prihodnjega leta. Po začetnih ostrih izjavah predvsem iz nemških in francoskih vrst bi jih kmalu ogrozila prisluškovalna afera, a je EU nekaj dni kasneje umirila žogo in zaradi »zavezanosti k čezatlantskemu partnerstvu« začetku pogajanj vendarle prižgala zeleno luč.
