Afera na koprski tržnici, kjer so televizijske kamere nedavno razgalile več prodajalcev, ki so sadje in zelenjavo kupili na veletržnici v Trstu ter ju nato preprodajali kot blago slovenskega izvora, ni presenetila domala nikogar. »To se dogaja na vseh tržnicah. A kar smo videli v Kopru, so majhne ribe. Imamo tudi večje fante, ki odhajajo v Trst, Padovo, Bologno... Po trije ali štirje najamejo tovornjak ali hladilnik, kupijo deset ton blaga in ga ves teden prodajajo v Sloveniji. Živijo kot mali bogovi, na njivah pa ni skoraj nikogar več. Medtem ko smo nekateri cele dneve na njivah, drugi guncajo afne in služijo. Ti imajo status s. p. in d. o. o. Naj ga imajo, ne morejo pa kot samostojni podjetniki iz Poljske pripeljati vlačilca krompirja in ga pri nas prodajati kot kmetija ta in ta. Takšne fante imamo povsod: na Štajerskem, Primorskem, v Prekmurju, na Dolenjskem...« slovensko prekupčevalsko realnost opisuje Ivan Bučar, predsednik upravnega odbora GIZ Slovenska zelenjava.
Nihče ne more prodati več, kot pridela
Bučar vidi rešitev v spremembi zakonodaje, ki bi zagotovila sledljivost. »Na vsaki deklaraciji bi morali biti obvezni podatki kmeta, ki je neki proizvod pridelal: številka njegove kmetije in njegov GERK (grafična enota rabe kmetijskih zemljišč, op. p.). Če v GERK piše, da imaš en hektar solate, je ne moreš pridelati tisoč ton, saj se ve, kolikšen je hektarski donos, zato nihče ne more prodati več, kot pridela. In ko bomo zagotovili sledljivost, bo lahko inšpektor na tržnici ali kjer koli drugje takoj preveril, ali je res ta in ta kmet proizvajalec in ali res proizvaja to in to. Zdaj inšpektor zakonske podlage za kaj takega nima,« opozarja Bučar.
Dobra poznavalka dogajanja na slovenskih tržnicah je tudi Erna Skok, ki kmetuje v okolici Kamnice, svoje pridelke – jabolka, jagode, breskve, višnje, hruške, česen, fižol, rdečo peso – pa prodaja na mariborski tržnici. »Zlorabe se dogajajo povsod po Sloveniji in pri vseh pridelkih, brez izjeme,« meni Skokova, ki je tudi predsednica mariborskega združenja pridelovalcev vrtnin. Opaža, da so zlorabe najpogostejše ob menjavi sezon, torej v času, ko nekega pridelka v Sloveniji še ni, zato prekupčevalci sadje in zelenjavo, tik preden se na trgu pojavijo slovenski proizvodi, uvozijo k nam in ju drago prodajajo kot domače. Ko je teh proizvodov pri nas dovolj, ne prekupčujejo več z njimi, saj jim cena pade in ni dovolj zaslužka,« ugotavlja Erna Skok.
Na vsaki tržnici je kdo, ki goljufa
Razkrinkano zavajanje potrošnikov glede izvora kmetijskih pridelkov ni presenečenje niti za Mišo Pušenjak, strokovnjakinjo za zelenjadarstvo v mariborskem kmetijsko-gozdarskem zavodu. Pravi, da je na to pristojne (enkrat tudi kmetijskega ministra Dejana Židana) opozarjala tudi osebno, vendar zaman. »Na vsaki tržnici se pojavi kdo, tudi kmetje, ki goljufa. In to je mogoče preprečiti le z drugačnim, nenapovedanim inšpekcijskim nadzorom,« ocenjuje Pušenjakova, ki pa jo moti, ker bodo zaradi afere na koprski tržnici ob dobro ime vsi kmetje, čeprav jih po njeni oceni 90 odstotkov dela dobro in pošteno.
»Če inšpekcijske službe kmete nadzorujejo, se držijo pravil, toda če država dvajset let sprejema zakone, njihovega izvajanja pa ne nadzoruje, se zgodi to, kar se je,« poudarja Miša Pušenjak in pristojnim predlaga, naj z zakonom predpišejo tudi to, da morajo biti kmetje na tržnicah ločeni od preostalih prodajalcev. »Kdor nima lastne pridelave, ne more prodajati tam, kjer so kmetje,« je prepričana Miša Pušenjak. Z njo se strinja tudi Erna Skok, ki je to razmejitev na mariborski tržnici želela doseči že pred petimi leti, a upravljalec ni bil za to.
Dvoživkam bi stopili na rep
Zaradi goljufij, razkritih na koprski tržnici, se je končno zganilo tudi ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO). S spremembo zakona o kmetijstvu naj bi stopilo na rep tistim, ki imajo dvojni status – kmeta in samostojnega podjetnika, registriranega za prodajo kmetijskih pridelkov. Ti namreč lahko prodajajo tudi pridelke, ki niso zrasli le na njihovih njivah in v sadovnjakih. Minister Židan jim pravi dvoživke, koliko takšnih dvoživk imamo, pa na MKO sploh ne vedo. Ta podatek naj bi pridobili do medresorske obravnave novele zakona o kmetijstvu, ki je trenutno v javni razpravi.
Že po veljavnem zakonu je dovoljeno s kmetije prodajati le lastne pridelke, kmetom, ki prodajajo majhne količine pridelkov in le na lokalnem trgu, pa se ni treba registrirati in voditi evidenc o prodaji. Toda vrag tiči v podrobnostih, saj nikjer ni predpisano, kaj so to majhne količine, poleg tega je lokalni trg vsa Slovenija, torej 20.273 kvadratnih kilometrov ozemlja. Tudi zato prihaja do zlorab in zavajanj glede izvora kmetijskih pridelkov. Novi zakon naj bi natančneje opredelil, da smejo kmetje prodajati zgolj to, kar sami pridelajo, če ima nosilec ali član kmetije status samostojnega podjetnika posameznika, ki je registriran za prodajo kmetijskih pridelkov, pa taka kmetija ne bo več smela prodajati pridelkov končnemu potrošniku. Ta omejitev bo torej veljala za prodajo na kmetijah, tržnicah, stojnicah, sejmih in prireditvah, ne pa tudi za prodajo drugim podjetjem, restavracijam...
Miša Pušenjak ocenjuje, da bi bilo treba espeje omejiti tudi pri prodaji živil šolam, Erna Skok pa meni, da bo takšna zakonska sprememba odpravila le del problema, kajti: »Veliko je takih, ki doma nimajo niti kvadratnega metra zemlje, pa ravno tako sadje in zelenjavo prodajajo na tržnicah.« Pridružuje se ji tudi Ivan Bučar, ki ugotavlja: »Lokalne tržnice so osvojili ljudje, ki doma nimajo niti vrtička, nekateri še lončka zemlje ne.«
