Doslej smo bili prepričani, da je edini ohranjeni izvod leta 1564 izdane Cerkovne ordninge, enega osrednjih del Primoža Trubarja, v vatikanski knjižnici, pa še ta je bil na svojih zadnjih straneh precej poškodovan in je bilo težko ali pa ponekod tudi nemogoče razbrati vsebino napisanega. Novi izvod tega dela, ki ga je nemški pravnik in ljubiteljski raziskovalec srednjeveških pravnih besedil Ulrich Dieter Oppitz našel pred približno petimi tedni, pa je izvrstno ohranjen; fotografije, ki jih je posredoval slovenskim jezikoslovcem in literarnim zgodovinarjem, zato že ponujajo pomembno dopolnilo k tistemu, kar so poznali iz vatikanskega izvoda.
Dr. Kozma Ahačič, ki je potrdil pristnost najdenega izvoda, poudarja, da je Cerkovna ordninga eno najpomembnejših Trubarjevih del iz več razlogov. Najprej zato, ker gre v njej za Trubarjevo vizijo pravne, organizacijske in duhovne ureditve slovenske protestantske cerkve, obenem pa zato, ker predstavlja tudi prvo v slovenščini napisano delo, ki je namenjeno izobraženemu bralcu.
Zapleti še pred tiskom
Pri pisanju Cerkovne ordninge se je Trubar naslonil na württemberški cerkveni red iz leta 1559 ter hkrati na cerkvene rede drugih nemških dežel. Čeprav bi si lahko olajšal delo in omenjena dela le prevedel, tega ni hotel in je knjigi dodal precej svojega. Delo je bilo že ob svojem nastanku prava redkost, saj je izšlo le v 400, morda celo v 300 izvodih, kar je bila takrat za slovenske protestante najnižja možna naklada.
Povod za nastanek dela je bila Trubarjeva vrnitev v domovino; na Kranjsko se je po 13 letih vrnil leta 1561. Njegov namen je bil daljnosežen: želel je vzpostaviti slovensko protestantsko cerkev in vse, kar ji pritiče, a žal so ostale mnoge ideje Trubarjeve »ordninge« neuresničene; tako tudi ideja, da bi se na Slovenskem uvedlo osnovno šolstvo v slovenščini, žal ni zaživela. Vrsta zapletov pa je sprva tudi preprečevala tisk Trubarjevega dela. Cerkovno ordningo je namreč Trubar napisal že leta 1563, celo leto pred izidom. A ker je moral cerkveni red potrditi deželni knez, ta pa je bil katolik, se je Trubar odločil, da bo knjigo natisnil kot zasebno delo.
To je želel storiti v nemškem Urachu, a je Trubarjeva neprevidna izjava o njegovem odnosu do obhajila tam povzročila vrsto razprav in zamer ter zavlekla tisk knjige. Na koncu je knjiga po letu dni le izšla, okrnjena in brez naslovnega lista. Toda medtem je umrl cesar Ferdinand I., julija 1564 pa je Notranji Avstriji, ki je obsegala Štajersko, Kranjsko, Koroško, Goriško in Trst, zavladal protestantom izrazito nenaklonjeni Karl II. Knjiga je bila septembra tega leta poslana na Kranjsko, sredi decembra 1564 pa je bilo že zaukazano, naj izročijo vse natisnjene izvode cerkvenega reda oblastem.
Morda izvod iz Dresdna le ni za vselej izgubljen
Tako je bila knjiga prepovedana, Primož Trubar pa je bil izgnan iz dežele – za vedno. In verjetno je bila že takrat uničena velika večina naklade. Nekaj izvodov je moralo vendarle ostati, saj se je Trubar še leta 1575 skliceval na ta svoj cerkveni red.
Do 20. stoletja so se – kot vemo od tega tedna – ohranili vsaj trije izvodi; še eden, ki je bil že odkrit, je danes izgubljen. To je izvod, ki ga je hranila knjižnica v Dresdnu; našel ga je zgodovinar Ludwig Theodor Elze, natančno ga je opisal France Kidrič, a se je izvod, ne da bi bil poslikan, izgubil v drugi svetovni vojni. Kljub domnevam, da je izvod zgorel, je Oppitz v dresdenski knjižnici izvedel, da je izvod le »izgubljen«, zato obstaja možnost, da so ga po drugi svetovni vojni odnesli v Sovjetsko zvezo. Na izvodu, ki so ga našli tokrat, je vpisano tudi ime lastnika. Knjiga je bila očitno podarjena Bernardu Steinerju, ki jo je pri svojem delu kot predikant tudi uporabljal.