Po informacijah iz dobro obveščenih rimskih krogov se bo v teh dneh, morda že danes, zgodilo tisto, kar že dolgo terjajo mnogi v Katoliški cerkvi na Slovenskem in zunaj nje: za mariborsko finančno polomijo bodo naposled odgovarjali tudi najvišji kleriki. Papež Frančišek oziroma pristojni rimski organi so po naših zanesljivih informacijah k odstopu pozvali ljubljanskega nadškofa dr. Antona Stresa in mariborskega nadškofa dr. Marjana Turnška. Odločitev naj bi, kot rečeno, apostolski nuncij Juliusz Janusz morda sporočil že danes. Njun greh je jasen že dlje časa: oba, a nadškof Stres v večji meri, sta s svojimi finančno tveganimi odločitvami v letih pred krizo, zlasti po letu 2003, dejavno prispevala k finančnemu zlomu mariborske nadškofije. Nadškofa Stres in Turnšek se tako pridružujeta že kaznovanim za afero: nekdanjemu ravnatelju (nad)škofijske gospodarske uprave Mirku Krašovcu, ki se je moral letos aprila umakniti v benediktinski samostan Šentpavel na avstrijsko Koroško, in predčasno razrešenemu mariborskemu nadškofu Krambergerju.
Informacije o tem, kdo in v kolikšni meri je po mnenju Rima kriv za mariborski finančni škandal, so do zdaj iz večnega mesta prihajale po kapljicah. Dovolj jasno pa je bilo sporočeno, da sta dve komisiji papeževih odposlancev natančno pregledali poslovanje in nedvoumno ugotovili, da je bilo s ključnimi odločitvami kršeno kanonsko pravo, ki poslovnega hazardiranja ne dopušča. Kdo jih je sprejel, pa čeprav zgolj iz neznanja oziroma zaradi prevelikega zaupanja v laične poslovneže, ki so podcenili pomen prihajajoče krize, pa je bilo javno znano vsaj od prvega Krašovčevega pisma. Kot je znano, smo na podlagi tega pisma in dokumentov, na katerih so temeljile navedbe v pismu, dogajanje v mariborski (nad)škofiji v Dnevniku rekonstruirali 29. septembra in 1. oktobra lani. Na podlagi teh navedb, ki jih nadškofa Turnšek in Stres nista nikoli zanikala, ni nobenega dvoma, da je ključne odločitve, med njimi strategijo, ki je omogočila finančno najbolj tvegane posle, podpisoval Škofijski gospodarski svet oziroma v njegovem imenu tedanji najožji Krambergerjev pomočnik Anton Stres. Stres je bil tudi tisti, ki je angažiral velenjsko družbo, ki je pripravila strategijo. Kot je večkrat poudaril Krašovec, je prav ta strategija omogočila »spontano« ekspanzijo poslov v Zvonovih brez nadzora poslov in portfelja Zvona. »Krivda za poslovne odločitve je lahko le skupna,« je tedaj zapisal nekdanji ekonom Mirko Krašovec, ki je po svojih besedah v želji, da se ohrani edinost, dolgo ščitil sodelavce in igral vlogo grešnega kozla. Toda prirejanje resnice, ki si jo je privoščila Slovenska škofovska konferenca februarja 2011, je bilo prehudo, več prošenj Stresu in Turnšku, naj vendarle pojasnita svojo resnično vlogo v Mariboru, pa je doslej ostalo brez pričakovanega odmeva. Tudi številne bolj ali manj javne izjave duhovnikov, da je lahko krivda vedno le osebna in da mora vrh slovenske Cerkve bolj jasno prevzeti odgovornost za storjene napake, med njimi je bil zlasti glasen svetogorski pater Bogdan Knavs, so naletela na zid molka. Kot vse kaže, pa se je prenoviteljski papež Frančišek odločil temu narediti konec.
