»Na Maratonu Franja je osnova to, da preživiš. Ali jo prepelješ ali ne, ni vprašanje. Padcev je zadnja leta toliko, da moraš imeti zares srečo, da nisi v nobenem udeležen,« me je v meglenem nedeljskem jutru znova opomnil nekdanji tekmovalni kolega iz vrst gorskih kolesarjev Boštjan Brelih, ko sva se, kot še skoraj 1800 podobnih in ravno toliko še tistih, ki jim je bil dovolj velik izziv že Mala Franja z bližnjico čez Horjul, pripravljala na 32. izvedbo legendarnega maratona. Ker gre za kolesarsko obliko ruske rulete, je od mojega zadnjega nastopa minilo 25 let. Izkušnja neizkušenega, ko sem do Cerknega sledil vodilnim, na vrh Kladja pa izčrpan že kruha prosil, je le bled spomin. V sredo, štiri dni pred maratonom, sem zgolj zaradi tega zapisa, čisto zares le zbral pogum, trikratno preplačal startnino, pri kolesarskem serviserju zapravil stotaka za najbolj nujni servis ter za energijo v gelih in bidon pobril noge in med vriskanjem mladeži, ki je v soboto v dežju uživala v družinski različici, dvignil čip in številko.
To pišem zgolj zato, ker so priprave na maraton zelo obsežen ceremonial. Startni boksi so pika na i. Tretji boks, zadaj za VIP in elito, pomeni že stoto vrsto, če jih vozi šest vštric. Ni nepomembno. »Pazi otok, pazi krožišče, pazi ovinek v desno,« je s čela kolone iz spremljevalnega avtomobila opozarjal direktor maratona Gorazd Penko. Kolona je bila tiho kot na pogrebu. Stresa polna čelada. Vsak jašek, vsak robnik, zoženje in udarne jame od asfalta bi lahko do Brezovice naštel županu Zokiju, pa se ura še sprožila ni. Številnim Ljubljančanom, ki so prišli na ogled Zanoškarjeve in Tofove parade, je le malokdo odzdravil. Prva selekcija: vrhniški klanec. »Nismo šli počasi,« je v cilju priznal Luka Mezgec, najbolj vroč profesionalec z Gira ta hip. Ni bil sam. Posledice sem čutil. Le s pomočjo Boruta Božiča v dresu prvaka z druge scene, ki se je brez hitenja ustavil ob cesti, da odtoči, smo čez Logatec do Hotedršice zaostankarji le znova ujeli vodilno skupino. Ko sem že mislil, da bo srčni utrip lahko padel pod 170 (na minuto) in zame Franja ne bo le »koma«, je sredi Godoviča treščilo povsem v ospredju. Preden smo se zavedli, nas je bilo vsaj 40 stisnjenih na kup. Vzrok je bil čisto spredaj. Eden neizkušen je zataknil ob obročnik nikogar drugega kot Boruta Božiča. Ta se je velemojstrsko rešil, mi ne. Tisti trenutek so si tudi kolesarski trgovci že lahko meli roke. Ne le da je bilo samo v nedeljo za deset milijonov evrov koles (brez dodatne opreme) na Franji. Že danes bodo številni s tega kupa ali katerega drugega, o katerih sem slišal, v teh dneh tanjšali denarnice. Bi zmolil kar tam v zahvalo, ker sem staknil le odrgnine na kolenu, skrivil ročico menjalnika in zavor, a ura se ne ustavi. Tek čez travnato brežino in že smo dirjali naprej.
»Kolesarstvo ni za mehkužce,« je v medijski najavi pripomnil glavni Penko. Ni. V divjem lovu čez ovinke do Idrije je odpihnilo tudi strahopetce. Srčni utrip ni padel. Pred Cerknim so piko na i dodali še fantje Mirka Tuša. Ima svojo amatersko ekipo, zbrane polprofesionalce in v želji po zmagi so taki kot Mitja Mahorič, dvakratni zmagovalec dirke Po Sloveniji, dvignili ritem. Ni čudno, če smo tudi zadaj tenko piskali in s strahom gledali obcestne table. Cerkno bi vsi imeli v spominu po dobrodošlici, če ne bi bilo Kladje z vzponom trenutek resnice. Le redke gospodične je bilo še nekaj časa videti, potem so se izgubile zadaj. Vseeno bi se kilometri s Kladja do Ljubljane lahko opisali kot »luksuz«. Družba izborna. Samci, vsi obritih nog, večina z dragocenimi visokimi obročniki, zavetrje udobno, letelo pa je kot z motorjem. Čez Škofjo Loko bi peljal dvakrat. A le zato, ker je bila kulisa navijačev kot na televiziji na francoskem Touru. Najlepši del Franje, brez dvoma.
»Na dirki Po Sloveniji ni pol toliko gledalcev,« je pripomnil Gašper Švab, nekoč tudi profesionalec, ko smo skupaj v veliki skupini v ozkem zavetrju hiteli čez Medvode in Vodice proti Ljubljani, da se je najhitrejši, najspretnejši in najsrečnejši iz naše skupine veselil 47. mesta in nas 73 v 23 sekundah za njim. Vlak z Luko Mezgecem, ki je bil vodonosec in rezalec vetra prijatelju podjetniku, nas ni ujel, a so njegov »avtobus« ujele najhitrejše, z zmagovalko Danielo Svetik. »Povprečje bo čez 300 vatov,« je Mezgec ob pašti in radlerju kazal merilec moči, kot bi šlo za kakšno ne prav lahko etapo Gira, in se šalil na račun videne neizkušenosti. Franja je neusahljiv vir tovrstnih zgodb. Tušev fant Matej Lovše pa je tudi pokazal tista dva centimetra, za kolikor mu je Italijan Andrea Chiminello izmaknil slavo s Franje. To ni kar tako, saj je zmagal na eni od trinajstih kvalifikacijskih dirk za svetovno amatersko prvenstvo, World Cycling Tour s tujko, ki bo septembra v italijanskem Trentu, leta 2014 pa v sklopu Franje. Še se bo treba truditi.
