Mnogi se grejejo na račun sosedov

Zaprejo radiatorje in gredo v Ljubljano

»V nekaterih stanovanjih za ogrevanje plačujejo celo desetkrat več kot v drugih, čeprav je to tehnično nemogoče. To pomeni namreč, da bi morala biti ena stanovanja desetkrat bolj ogreta kot druga,« pripoveduje svetovalec brezplačne javne energetske svetovalne mreže Ensvet Matjaž Malovrh. Čeprav vprašanja in pritožbe stanovalcev glede pravične delitve stroškov za ogrevanje po izkušnjah upravnikov večstanovanjskih stavb in tudi vseh drugih strokovnjakov upadajo, se po Malovrhovih besedah nekateri etažni lastniki pripravljajo celo na sodne postopke.

Radiatorje radi zapirajo predvsem stanovalci (manjših) stanovanj v sredini stavb, ki jih sosedje grejejo in hkrati ščitijo pred toplotnimi izgubami prek zunanjih sten, pripoveduje Malovrh. Še posebno velik problem z izklapljanjem ogrevanja pa imajo na Koprskem in v drugih počitniških krajih po Sloveniji. »Ljudje zaprejo radiatorje, zaprejo svoje počitniško stanovanje in gredo v Ljubljano. Če so se v takšnih stavbah ob uvedbi delilnikov dogovorili še za najnižji možni fiksni delež stroškov, ki lahko znaša od 20 do 40 odstotkov in ga je treba plačevati ne glede na porabo, se počitnikarjem ne bi moglo goditi bolje,« pripoveduje Malovrh.

Da je problem velik, vedo v podjetju Dom Koper, ki upravlja več stavb na Obali. Stavba kot celota z zapiranjem radiatorjev ne prihrani nič, saj večjo porabo beležijo sosedje neogrevanih stanovanj, opozarjajo. Še bolj pa je zapiranje radiatorjev problematično zaradi podhladitve stanovanj oziroma stavbe. »Človek mora ohranjati določeno telesno temperaturo, zato pozimi obleče plašč. Podhlajenega človeka je zelo težko ponovno ogreti. Nekaj podobnega velja tudi za stavbo,« poudarja energetski svetovalec Matjaž Malovrh. Če temperatura v prostoru pade na okoli enajst stopinj Celzija ali manj, pravi, se pojavi vlaga oziroma kondenz, zaradi katerega se razvije zdravju škodljiva plesen. Ker številni stanovalci z ogrevanjem varčujejo tudi tako, da prostorov ne zračijo, s tem problem še povečujejo. Zaradi podhladitve pa se vlaga lahko pojavi tudi v stenah in drugih konstrukcijskih elementih stavbe in jih poškoduje, dodaja Malovrh.

Predlagajo uvedbo obvezne minimalne temperature

Ker se s pretiranim varčevanjem soočajo domala vsi upravniki večstanovanjskih stavb (tudi naši sogovorniki v podjetjih SPL, Staninvest in Metalka Stanovanjske storitve), je njihova matična Zbornica za poslovanje z nepremičninami pri Gospodarski zbornici Slovenije v sodelovanju z Malovrhom pripravila predlog sprememb pravilnika o načinu obračunavanja stroškov za ogrevanje, ki ga nameravajo do spomladi posredovati pristojnemu ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Med predlogi, o katerih morajo sicer najprej odločiti še člani zbornice, je po besedah njenega direktorja Dejana Papeža tudi ta, da bi v pravilniku določili minimalno zahtevano temperaturo stanovanj oziroma stavbe. Stroške za ogrevanje stavbe na to temperaturo bi morali plačevati vsi stanovalci glede na kvadraturo svojih stanovanj, preostanek porabljene energije za ogrevanje pa bi jim obračunali po dejansko zabeleženi porabi na delilnikih. Po Malovrhovih besedah bi se ta minimalna zahtevana temperatura morala gibati okoli 14 ali 15 stopinj Celzija. »Izkušnje kažejo, da temperatura stanovanja v sredini večstanovanjske stavbe ne pade pod 14 stopinj Celzija, četudi ogrevanje v njem popolnoma izključite,« utemeljuje svoj predlog.

Da bi bila uvedba obvezne minimalne temperature smiselna, ocenjujejo tudi na infrastrukturnem ministrstvu. Vsekakor pa napovedujejo, da bodo ob spremembi pravilnika, ki bo potrebna zaradi sprejetja novega krovnega energetskega zakona (ta je že v parlamentarni proceduri, pravilnik pa bo treba spremeniti v enem letu po sprejetju novega zakona), vanj uvedli »mehanizem, ki v finančnem smislu ne bo spodbujal pretiranega varčevanja«.

Interesa za bolj pravično določitev razmerij ni

Bolj pa so na ministrstvu zadržani do drugega predloga zbornice, ki se nanaša na primere napačno določenih korekcijskih faktorjev in razmerja med fiksnim in variabilnim delom stroškov, ki so v izrazito korist določenih etažnih lastnikov (na primer tistih, ki imajo stanovanja v sredini bloka). Ker večina lastnikov, ki je takšna razmerja izglasovala, pač ne želi glasovati v svoj minus in je tudi zato spremembo teh razmerij zelo težko doseči, se zbornica po Papeževih besedah zavzema, da bi razmerja v takšnih primerih na novo določil strokovnjak po izbiri etažnih lastnikov, ti pa bi njegove predloge morali spoštovati.

Na ministrstvu pravijo, da o spremembah pri načinu določanja parametrov za delitev stroškov zaenkrat ne razmišljajo. Očitek, da odgovornost za nepravično določena razmerja, ki jih bo zelo težko popraviti, v veliki meri nosijo prav oni, saj so odločanje o njih prepustili strokovno nepodkovanim etažnim lastnikom, zavračajo. Kot pojasnjujejo, pravilnik ne določa, da morajo lastniki sami določiti te parametre, ampak da o njih odločijo. »V večini primerov so parametre za delitev in obračun stroškov določili upravniki ali izvajalci delitve stroškov ogrevanja, lastniki so jih le potrdili oziroma sprejeli,« pravijo.

Naj ob tem spomnimo, da se je tudi večina upravnikov z delilniki prvič srečala šele ob njihovi obvezni uvedbi leta 2011 in se šele takrat (brez predhodnih izkušenj) začela ukvarjati z delitvijo stroškov po porabi, na kar so v Dnevniku opozarjali različni poznavalci področja. Prav tako so ljudi svarili pred poplavo strokovno vprašljivih in čez noč vzniklih izvajalcev delitve stroškov ogrevanja, ki so v obvezni uvedbi delilnikov zaslutili predvsem priložnost za dober posel.