Mlaj je nad koreninami podrto drevo, ki je preneseno iz naravnega okolja na slavnostni prostor, kjer ga samostojno postavijo. Gorazd Makarovič piše, da je takšna oblika mlaja nastala proti koncu srednjega veka. Vedno je bil namenjen slavnostni rabi, najprej zlasti osebni počastitvi in v cerkveni rabi obeležitvi praznika. Tisti, ki ga je postavil, je pokazal, da je gozdni lastnik. V drugi polovici 19. stoletja se je ta pravica razširila in postavljanje mlaja se je iz mesta selilo na podeželje, kjer so mlaji predstavljali lokalni, deželni in narodno reprezentativni pomen. Mlaji so različni, vsem pa je skupno, da je že na daleč videti, da so umetno obdelani ali okrašeni.
Priprave na postavitev mlaja se v Kaplji vasi začnejo že kakšen mesec prej, ko postavljalci izbirajo drevo za posek. »Smreko za mlaj vsako leto daruje druga kmetija, tako je pravično in ima vedno zaslugo drugi. Drevo posekamo vsaj en teden pred postavljanjem, po navadi je to sobota, saj najlažje zberemo ljudi za delo,« je povedal Grenko, ki je pri sodeloval pri celem postopku.
Tradicija jim veliko pomeni. To dokazujejo s tem, da so po kratkem predahu leta 2003 obudili običaj postavljanja majskega drevesa. Ker postavljajo mlaj vaščani že desetič, so suvereni in dobre volje. Zato imajo ob napornem delu čas, da se ob tem tudi poveselijo.
Dolga vožnja za dolgi mlaj
Pri poseku smreke so morali paziti, da so ostale veje v vrhu smreke pri padcu čim bolj nepoškodovane. Veje so do določene dolžine debla odžagali, na vrhu pa jih pustili toliko, da je razmerje med deblom in vrhom ustrezno. »Po navadi pod vrhom pustimo nekaj vej, ki pri prevozu drevesa ščitijo vrh. Ko smreko pripeljemo do mesta postavitve, jih odžagamo,« je natančen Grenko. Prevoz dolge smreke ni niti najmanj enostaven. Del smreke, kjer je vrh, naložijo na posebej prirejeno prikolico, s katero lahko mlaj v ovinkih usmerjajo v pravo smer. Spodnji del debla, pravijo mu rtina, pa naložijo na traktor. Vožnja je daleč od dinamične – počasna s pazljivo vožnjo po ovinkih – traktor pa vozi izkušeni član ekipe.
Ko je mlaj počasi pripeljan do gasilskega doma v Kaplji vasi, ga prestavijo na lesene tramove, kjer ga začnejo obdelovati. »Deblo belimo, očistimo ga lubja, ki ga odstranimo vse do vrha. Pazimo pa, da se ne poškodujejo zgornje veje,« je ob delu razložil Grenko. Takšni olupljeni smreki manjka venec, ki ga spletejo iz smrekovih vejic. Obesi se ga dva do tri metre pod vrhom. Venec je simbol počastitve, združenosti in svetosti. Takšna razlaga izvira od najstarejših upodobitev mlaja, ki so nastale med letoma 1500 in 1508. Na koncu se v vrh mlaja pritrdi še slovenska zastava. Mlaj je pripravljen za postavitev.
»Lepo je, da ponekod še vedno ohranjajo tradicijo ročnega postavljanja«
Fantje v Kaplji vasi zelo spoštujejo tradicijo ročnega postavljanja mlaja, ki ga ohranjajo v nekaterih krajih, a sami ga raje postavijo s strojem. »Ročno postavljanje mlaja je zelo zahtevno in obsežno opravilo. Še posebej, če je delo opravljeno na roke od poseka do postavitve, kot so delali naši starši. Pri tem se mora zelo dobro poskrbeti za varnost. Potrebujemo veliko močnih rok. Ker je naša vas majhna, takšno postavljanje ne pride v poštev,« je pojasnil Grenko. Mlaj so postavili z dvigalom, ki je najvarnejša oblika postavljanja.
V Kaplji vasi pri postavitvi sodelujejo vse generacije. Od starejših se učijo, pri mladih pa dobijo motivacijo in moč v rokah. Mladi gasilci so aktivni pri vseh dejavnostih v vasi in okolici. Način praznovanja se od tistega, ki so ga imeli stari starši, ni dosti spremenil. Glavna sprememba je razvoj tehnologije, ki je omogočil hitrejši in varnejši način postavljanja.
30 metrov visoki mlaj, od katerega so štirje metri zakopani v zemljo, bo v Kaplji vasi ponosno stal do konca maja. Kot povejo vaščani, mora stati vsaj 14 dni. Ponekod v tem, kdo ima višji mlaj, tekmujejo. V Kaplji vasi menijo, da postavitev mlaja ni tekmovanje, ampak lep običaj. »Zato menim, da višina ni tako pomembna, važno je, da je mlaj postavljen. Vseeno pa je lep občutek, če je naš mlaj višji od mlaja iz sosednje vasi,« je šaljivo zaključil Grenko.
