Mladi razpeti med idealizmom izobraževanja in realnostjo trga dela

Delo ni vrednota, je transakcija

Z Borutom sva se pogovarjala na praznik dela, ki je za marsikaterega mladega človeka, tudi zanj, zelo abstrakten koncept. Medtem ko prvi sindikalist v državi na ta dan razlaga, da je delo še vedno pravica in vrednota, si mladi ne zatiskajo oči. Delo ni vrednota. Je transakcija, je način, da lahko preživiš. »V kapitalizmu delo nikoli ni bilo vrednota, ampak nujno zlo. Tistih osem ali več ur moraš oddelati za kapitalista, ki ima v lasti proizvodna sredstva, če želiš dobiti dohodek, s katerim lahko preživiš. Delo kot vrednota je konservativni refleks, ki ga želijo vbiti v glavo delavcem, čeprav vsi vemo, kdo s tem delom služi,« opozarja 26-letni Luka Mesec iz Delavsko-punkerske univerze (DPU). Če je delo vrednota, dodajajo mladi, pomeni, da je samo sebi namen, torej je zastonj. Kar pa je v nasprotju z logiko kapitalističnega sistema.

Kljub temu med mladimi marsikdo pristaja na brezplačno delo. Je kriva že nekoliko obrabljena miselnost, da nekaj vendarle moraš delati, ali pa je tudi v tem primeru v ozadju preračunljivost? Šestindvajsetletna Anja, ki ima v žepu diplomo iz pedagogike in sociologije, se pravzaprav ne more odločiti. Želi si, da bi bilo delo vendarle več kot golo sredstvo za preživetje, a dejstvo je, da brez plačila ne moreš doseči samostojnosti. Doslej je imela srečo. Po zaključenem študiju je za čas nadomeščanja zaposlene na porodniškem dopustu dobila službo v vrtcu, nato pa na enak način v šolski svetovalni službi. »A v vmesnem času, ko sem mislila, da bom dlje časa brezposelna, sem se prijavila na dva razpisa za prostovoljce. Zakaj? Zato, da se počutim koristno, da ima moj dan smisel. Nekoliko pa jasno tudi zato, ker upaš, da se ti bodo na tak način odprle možnosti za zaposlitev.«

Potrebna je sprememba miselnosti

Podobno razmišlja tudi 28-letna Tadeja, ki je končala študij medicine. Želi si specializirati iz kirurgije, a kljub odličnemu povprečju ocen preprosto ne dobi priložnosti. Včasih je težava zgolj to, da je ženskega spola, drugič to, da je iz napačne regije. Žalosti jo, da pridobljena izobrazba ne pomeni tako rekoč nič. »Visoko izobražen človek državo in s tem družbo v času šolanja stane kar nekaj denarja. V čem je smisel, če njegovo znanje in potencial ostaneta neizkoriščena? To je, kot bi nam zrasla krila, a ne bi smeli leteti.« Ne le da zdaj predstavlja finančno breme svoji družini, tudi dnevi, ki jih preživlja v iskanju priložnosti, se ji zdijo nesmiselni. Zaradi prepovedi prostovoljnega dela zdravnikov v javnih ustanovah, ki je bilo še pred letom dni ustaljena praksa in ki bi ji omogočalo stik s stroko, ne more delati niti brezplačno. Prisiljena je razmišljati o drugačnih strategijah preživetja. »Medicina je način življenja in nihče si ne želi zdravnika, ki bi mu delo predstavljalo izključno sredstvo za prejemanje dohodka. A počasi nas razmere silijo v to, da vsi sprejmemo kakršno koli delo, ki ga dobimo, ker preživeti je pač treba. Je to prav? Absolutno ne. A alternative trenutno ne vidim.«

»Dejstvo je, da živimo v dveh ločenih svetovih. Eno je izobraževalni sistem, drugo pa je preživetje na trgu dela,« je prepričan 30-letni Mitja, ki poleg »redne« službe intenzivno dela tudi na lastnih projektih. Tako kot velika večina njegovih vrstnikov se ukvarja s področji, za katera se ni formalno izobraževal. »Čas, ko si se vpisal na fakulteto in računal na zaposlitev takoj po diplomi, je mimo. Sistem ne skrbi več zate, vsak mora zase poskrbeti sam, a tega še nismo povsem doumeli.« S tem ne misli, da so si brezposelni mladi sami krivi za svoj položaj, ampak da morajo spremeniti miselnost. »Včasih se tudi dolgo ne izide, včasih se moraš leta truditi, da se potem mogoče pokažejo rezultati, a če ne poskusiš, ne bo nič. Sreča je vedno odvisna tudi od tebe.« Čeprav delo jemlje kot sredstvo preživetja, se ne more izogniti tudi bolj altruističnemu aspektu. »Lahko bi delal samo toliko, kolikor potrebujem za preživetje, a to se mi ne zdi dovolj. Vem, da lahko naredim nekaj več za družbo.« Ne gre za denar, poudarja. Pravzaprav se mu zdi kapitalistični sistem zgrešen, a kot pravi, boljše alternative za zdaj nimamo.

Beg možganov

A če Mitja meni, da delovne navade dolgoročno zagotavljajo relativno varno prihodnost, je mnogo mladih prepričanih drugače. Zapletemo se okoli vprašanja Murinih šivilj. »Preden je podjetje dobilo novo vodstvo in je šla Mura skoraj v stečaj, so jim ponudili prekvalifikacijo in drugačno delo 50 kilometrov stran. Večina dela kljub temu ni sprejela. Zakaj? So same krive, da so pač šivilje in je to vse, kar znajo? Najbrž ne, to so pač ves ta čas pričakovali od njih,« poslušam argumente. Delovne navade niso dovolj za varno prihodnost, me prepričujejo sogovorniki. Marsikdo, ki je želel delati in je delal veliko in dobro, je propadel zgolj zaradi pohlepa tistih, ki so se pririnili na vrh. Nič čudnega, da na vprašanje, kaj bodo učili svoje otroke, dobim, napol v šali in napol zares, odgovor: »Krasti.«

Verjetno najbolj eklatantni primeri ropanja podjetij so se v Sloveniji zgodili na področju gradbeništva in posledice čutimo še vedno. Iz države pospešeno odteka znanje, ki smo ga imeli veliko, zdaj pa na ta račun pridobivajo druge države, kamor mladi strokovnjaki odhajajo po boljše življenje in bolj obetavno prihodnost. Sindikalist Goran Lukič pravi, da vsi aktualni strateški dokumenti vladajoče garniture poudarjajo nujnost usmerjanja mladih v poklicno izobraževanje. »A to mora za sabo potegniti tudi plačno politiko. Če mlademu lesarju po končanem izobraževanju ponudiš minimalno plačo, to ne bo delovalo. Zakaj imamo v Sloveniji problem dobiti ustrezne usposobljene kadre? Odgovor je plačna politika. Mladi bodo šli raje delat v tujino, kjer za isto delo dobijo dvakrat več. Na ta način nam javne investicije v znanje polzijo iz države.« V Prekmurju tako recimo ni nič nenavadnega, da hodiš v službo v Avstrijo. Če si denimo varilec, mi povedo sogovorniki, se bolj splača delati čez mejo, čeprav tudi na slovenski strani obstaja uspešno podjetje, ki ima težave prav zaradi pomanjkanja kadrov. Plača je namreč pol nižja. In to kljub dejstvu, da je lastnik Avstrijec.

Štiriintridesetletno Mirjano je odneslo še dlje kot le do Avstrije. Doktorica kemijskih znanosti, specializirana na področju elektrokemije baterijskih materialov, je že pred nekaj leti odšla v Singapur na postdoktorsko izobraževanje. Po koncu izobraževanja je na šest slovenskih podjetij poslala ponudbo, v kateri je razdelala, kako bi s svojim znanjem lahko doprinesla k razvoju posameznega podjetja. V roku enega meseca ji ni odpisal nihče. V Singapurju je medtem v enem tednu brez težav našla službo in zdaj dela kot vodja nanotehnološkega laboratorija v enem od številnih start-up podjetij. Singapur je bolj kapitalističen kot Slovenija in posledično tudi bolj uspešen, pravi. Bolj neusmiljen je tudi trg dela, zato se je nujno stalno učiti in prilagajati, da slediš njegovim potrebam.

Pripravljeni delati za drobiž

Luka Mesec iz DPU, ki je kot študent v lanskem letu zamenjal 14 delodajalcev, opozarja, da se je ravno v času krize gibanje kapitala še dodatno intenziviralo. »Od tod težnja po fleksibilizaciji. Zdaj brezposeln človek ni več problem družbe, ki mu ne more nuditi dela, ampak je problem v njem, da ni dovolj prilagojen, zato se mora ves čas na novo kvalificirati. Na tak način se ohranja logika kapitala, namesto da bi se sredstva bolj premišljeno razporejala v dobrobit vse družbe in s ciljem zadovoljevanja potreb vseh njenih članov.«

Prihodnost se zdi (v najboljšem primeru) negotova. Anja ne verjame, da bo doživela drugačne čase. »Moja generacija bo vedno pripravljena delati in za tisti drobiž bo prodala misel na kakršen koli upor.« Smo si torej krivi sami? Luka meni, da je odgovornost težko zvaliti na posameznika – če ta ne bo delal za tri evre na uro, bo to počel nekdo drug, sam pa pač ne bo imel denarja. Če bi se vsi dogovorili, da je to nesprejemljivo, pa bi delodajalci morali reagirati. »Mladi smo se preveč sprijaznili s tem, da si bomo morali zagotavljati preživetje na tako krut način. Zato smo tudi tako pasivni. Morali bi narediti korak nazaj in razmisliti, kakšni družbeni trendi so nas pahnili v to stanje. Individualnih izhodov namreč ni. Če se bomo izkopali iz tega, se bomo samo kot družba.«