Društvo Slovenska matica (SM) bo tudi po zaslugi prejšnjega kulturnega ministra Žige Turka prejelo finančna sredstva iz tako imenovane ministrove postavke. To spomni na leto 2007, ko ji je denar iz proračunske postavke, namenjene nepredvidenim akcijam, odobril minister Vasko Simoniti. Komisija za preprečevanje korupcije je tedaj ugotovila, da dodelitev sredstev ustreza definiciji korupcije, saj je minister odobril financiranje projekta, ki je bil obravnavan in zavržen v rednem postopku javnega razpisa, s čimer je ravnal v nasprotju z določili krovnega zakona za kulturo (ZUJIK).
150-letnica kot »nepredvideni« dogodek
Tokratni primer je nekoliko drugačen. Pogodba o sofinanciranju Slovenske matice v vrednosti 29.000 evrov je bila podpisana 19. februarja letos, torej tik preden je minister zapustil kabinet. Kaj natančno naj bi ta znesek financiral, nam je pojasnil tajnik in glavni urednik Matice Drago Jančar: različne prireditve ob 150-letnici Slovenske matice, ki bo v letu 2014, med njimi dvodnevni simpozij, ki bo potekal septembra letos, pripravo bibliografije, razstavo in druge stvari. Iz dokumentacije, ki smo jo prejeli z ministrstva za kulturo, je razvidno, da ima SM s prejetim denarjem namen postaviti tudi kip Franceta Kralja na Kongresnem trgu in posneti dokumentarni film o ustanovi.
Vprašanje je, ali je bila Slovenska matica sploh upravičena do ministrovega denarja, saj bi s svojim projektom lahko oziroma morala kandidirati na rednih javnih razpisih. Literarne prireditve različnih tipov sofinancira Javna agencija za knjigo, filmske projekte pa Slovenski filmski center.
Financiranje iz proračunske postavke, namenjene nepredvidenim akcijam (tako imenovane ministrove postavke), definira 102. člen ZUJIK. Ta pravi, da se postopek za zbiranje predlogov javnih kulturnih programov in projektov izvede kot javni poziv ali javni razpis. Izjemoma pa lahko minister izda sklep o financiranju določenega programa ali projekta brez javnega poziva oziroma razpisa, če se financira iz interventnih sredstev ministrstva in če je to neogibno nujno zaradi kratkega časa, ki je na razpolago za odločitev o financiranju.
»Seveda obstajajo primeri, ko je smiselno in treba reagirati nemudoma, da bi se uresničil javni interes. Lahko da se je neka potreba ali priložnost pojavila nenapovedano,« razlaga pravni svetovalec CNVOS Matej Verbajs, ki smo ga zaprosili za mnenje o smiselnosti in (zlo)rabi tega ministrovega rezervnega sklada. »Javni razpisi takrat ne pridejo v poštev, saj terjajo svoj čas, zato je postavka, kot je ta, ki je po ZUJIK na voljo ministru za kulturo, lahko dobrodošla,« še dodaja.
Ker pa gre v tokratnem primeru Slovenske matice za dogodke ob 150-letnici društva, se zastavlja vprašanje, ali ni mogla bližajoče se obletnice »predvideti« vnaprej ter dogodkov, ki jih želi organizirati, pravočasno prijaviti na katerega od rednih razpisov. Kot nam je pojasnil Jančar, je delegacija Matice, ki so jo sestavljali on, Milček Komelj in Tadej Bajd, ministra s prošnjo za izredno pomoč obiskala osebno, kasneje pa nanj naslovila še dopis. Zaprosili smo ga za pojasnilo, zakaj svojega projekta niso prijavili v okviru rednih razpisov, vendar odgovora tudi po več dneh nismo prejeli. Matica je sicer doslej prejela le pogodbo, sredstva pa ji bodo nakazana, ko bodo ministrstvu predložili avtorske pogodbe in račune.
Matica do ministra po inerciji
Pregled drugih prejemnikov sredstev iz ministrove postavke v času mandata ministra Turka kaže, da jih je ta z izjemo Slovenske matice bržkone dodeljeval objektivno upravičeno. Pogosto so zanje zaprosili nosilci projektov, ki so prejeli različna nepričakovana mednarodna vabila v času, ko so bili redni razpisi že zaprti. Glasbena matica Ljubljana je za nastop v okviru olimpijskih iger v Londonu dobila 10.000 evrov, 4716 evrov je prejela Tanja Pak, ki je bila vabljena na referenčno žirirano razstavo s področja oblikovanja stekla na Danskem, Gledališče Glej pa je s prejetimi 4000 evri lahko izvedlo mednarodno izmenjavo s španskimi partnerji.
Objektivni razlog za upravičenost financiranja iz ministrove postavke je tudi pomanjkanje namenskih razpisov. Turk je 16.000 evrov namenil Knjižnici Ivana Potrča Ptuj za izdajo faksimila dela Žige Herbersteina, saj je bil original v zelo slabem stanju. Kot nam je razložil direktor knjižnice Matjaž Neudauer, projekta niso mogli prijaviti na noben drug razpis, saj ga za tovrstna dela enostavno niso zasledili. Podobno je v primeru zavoda KSEVT, ki mu je minister lani namenil 30.000 evrov za razstavo o Noordungu, letos pa še 20.000 evrov za razstavo Voyager. Kot pojasnjuje Miha Turšič iz zavoda, se s projektoma niso mogli prijaviti na razpise, »ker ti omogočajo financiranje le ozko usmerjenim zavodom, naša inštitucija pa je široko zastavljena«.
Za tokratni primer Matice ne velja niti pomanjkanje razpisov niti ni »dogodek« nastopil nepričakovano. Brez ustreznega pojasnila Matice je videti, kot da so razpise, ki veljajo za vse druge izvajalce kulturnih programov, zaobšli po inerciji, saj so verjetno računali na naklonjenost ministra, ki je prav tako kot Vasko Simoniti član SDS.
