Hkrati s Slovenijo so pogajanja sklenili še Malta, Ciper, Latvija, Litva, Estonija, Slovaška, Češka, Poljska in Madžarska.

Zaključek je bil negotov vse do konca, saj so pogajanja, ki so se v sklepni fazi vrtela okoli tega, koliko denarja bo posamezna država v prvih letih članstva prejela iz evropske blagajne, potekala tudi še na vrhu EU v Koebenhavnu na Danskem, ki je tedaj predsedovala EU.

Nekateri izračuni so kazali, da bi lahko Slovenija že takoj po vstopu v unijo postala neto plačnica v evropsko blagajno, a si je v sklepnih pogajanjih za vsako od prvih treh let članstva zagotovila okrog 83 milijonov evrov neto prilivov ter je v povezavo vstopila kot neto prejemnica sredstev, kar ostaja tudi do izteka sedemletnega finančnega obdobja 2007-2013.

Slovenija prošnjo za članstvo vložila kot zadnja med srednjeevropskimi državami

Zaradi zapletov pri sklepanju pridružitvenega sporazuma, ki so bili povezani z zahtevami Italije, je Slovenija prošnjo za članstvo v uniji sicer vložila kot zadnja med srednjeevropskimi državami. To se je zgodilo šele junija 1996, kar pa na hitrost oziroma potek pogajanj nato ni vplivalo, Slovenija pa je celo veljala za vzorno kandidatko.

Država je vabilo EU k pristopnim pogajanjem prejela leta 1997, uradno pa so se pogajanja začela 30. marca 1998. Hkrati s Slovenijo so pogajanja začeli Poljska, Češka, Madžarska, Estonija in Ciper, leto kasneje pa še Slovaška, Latvija, Litva, Malta, Romunija in Bolgarija. Pogajanja s slednjima so se zavlekla in v unijo sta vstopili tri leta za preostalo deseterico.

V imenu Slovenije se je za vstop pogajala ožja pogajalska skupina, ki jo je vodil sedanji evropski komisar Janez Potočnik, njen pogajalski mandat pa je poleg vlade ves čas potrjeval parlamentarni odbor za zunanjo politiko.

Pristopna pogajanja so se začela s podrobno analizo usklajenosti nacionalne zakonodaje z unijino, t. i. screeningom, sicer pa so potekala v okviru 31 pogajalskih poglavij.

Do konca leta 2001 je Slovenija kot edina med kandidatkami končala pogajanja o vseh poglavjih pravnega reda, ki niso bila vezana na finančna vprašanja (kmetijstvo, regionalna politika in proračun). Zadnji sklop pogajanj je bil nato namenjen finančnemu aspektu vključitve v EU.

Problemi so bili večinoma povezani z Avstrijo

Čeprav so pristopna pogajanja tekla razmeroma gladko in brez večjih zastojev, pa jih je zaznamovalo tudi nekaj problemov, ki so močno odmevali v slovenski javnosti, v precejšnji meri pa so bili povezani z zahtevami sosednje Avstrije.

V prvi vrsti je šlo za vprašanje prostocarinske prodaje na meji z EU, ki jo je Slovenija namesto leta 2003, kot je načrtovala, dokončno ukinila že septembra 2001.

Z Avstrijo se je vnel tudi spor okoli lipicancev oziroma tega, katera država ima pravico do vodenja rodovniških knjig. Odprto je bilo še vprašanje varnosti edine slovenske nuklearke v Krškem, prišlo pa je tudi do več poskusov odpiranja vprašanja avnojskih sklepov in s tem procesa denacionalizacije.

Kritike zaradi prepočasne privatizacije

Slovenija je bila med pogajanji iz Bruslja deležna tudi kritik zaradi prepočasne privatizacije, nepripravljenosti na hitrejše odpravljanje ovir za neposredna tuja vlaganja, sodnih zaostankov in previsoke inflacije.

V pogajanjih je bilo precej odmevno vprašanje prostega pretoka oseb, saj je EU v strahu pred navalom poceni delovne sile z vzhoda zase zahtevala prehodno obdobje. Čeprav je Slovenija opozarjala, da ni problematična, je vseeno morala, tako kot druge kandidatke, pristati na evropsko zahtevo po omejitvi dostopa na trg dela v starih članicah EU.

Cilj pristopnih pogajanj z EU je sicer, da kandidatka sprejme in uveljavi evropski pravni red, pri čemer pa si lahko izbori nekatera prehodna obdobja. Slovenija si je največ prehodnih obdobij izposlovala na področju davkov in okolja, ni pa bila uspešna z zahtevo, da bi smela še deset let po vstopu v EU uveljavljati ugodne trgovinske režime z državami nekdanje Jugoslavije.

Je pa bila v pogajanjih sprejeta rešitev, po kateri je imela Slovenija še sedem let po vstopu v EU možnost, da v primeru hudih motenj na nepremičninskem trgu sproži varovalke pri prodaji gozdov, zemlje in vikend hišic.

Na odprtje trga nepremičnin za državljane EU je morala Slovenija na podlagi zahtev Italije pristati že ob sklenitvi pridružitvenega sporazuma z unijo, prej omenjene varovalke pa nato ni nikoli uveljavila.

Na referendumu za članstvo več kot 90 odstotkov volivcev

Že leta 2001 je bil kot ciljni datum vstopa določen 1. maj 2004. 23. marca 2003 je bil v Sloveniji referendum o vstopu v EU, na katerem se je za članstvo izreklo skoraj 90 odstotkov volivcev. 16. aprila 2003 je sledil podpis pristopne pogodbe v Atenah, ki jo je nato DZ ratificiral 28. januarja 2004.

Slovenija je tri leta po vstopu v EU, 1. januarja 2007, uvedla evro, konec istega leta je postala članica schengenskega območja brez nadzora na notranjih mejah EU, v prvi polovici leta 2008 pa je predsedovala uniji.