Cerkveni zvonovi bodo, kot kaže, lahko še naprej doneli po mili volji njihovih upravljalcev in povzročali glavobole nesrečnikom, ki živijo tik ob zvonikih. Minister Dejan Židan je namreč zavrnil pobudo poslanca Janija Möderndorferja, da se zvonove in druge nepremične zvočne naprave v uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju izrecno omeni kot vire onesnaževanja okolja s hrupom. Na željo cerkvenih oblasti je zvonove iz uredbe leta 2006 izločila prva Janševa vlada.
Ministrstvo svetuje obisk župnika
Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje so pojasnili, da »urejanje režima zvonjenja cerkva s predpisom ter neodvisno od značilnosti zvonov in lokacije cerkve ne bi bila ustrezna rešitev«. Zakaj, niso razložili, so pa vse tiste, ki jih preglasno zvonjenje moti, napotili na klepet s predstojnikom cerkve. Po vedenju ministrstva cerkveno zvonjenje tako ali tako moti le peščico posameznikov, saj so – pozor! – seznanjeni tudi z nasprotnimi stališči ljudi, ki jih hrup cerkvenih zvonov ne moti, četudi živijo v njihovi neposredni bližini.
»To je, milo rečeno, neresno, če že ne smešno. V praksi namreč najdemo številne primere, ko določenega deleža prebivalstva nekateri viri hrupa sploh ne motijo. Na primer: glasba v disko klubih je moteča za večino prebivalstva v okolici, medtem ko jo njeni obiskovalci obravnavajo ne samo kot nemotečo, temveč v njej celo uživajo, in to pri bistveno višji jakosti,« je nad argumentacijo ministrstva zgrožen dr. Ferdinand Deželak, vodja laboratorija za fizikalne meritve pri zavodu za varstvo pri delu, ki je doktoriral prav iz impulznega hrupa, kamor sodi tudi zvonjenje zvonov.
Da bi prebivalci, ki jih cerkveno zvonjenje moti, namesto v predpisih iskali rešitve v dogovarjanju z božjimi služabniki, pa se zdi dr. Deželaku popolnoma nesprejemljivo za pravno državo in ga spominja na brezzakonje Divjega zahoda: »Potemtakem se poraja vprašanje, ali sploh še potrebujemo okoljevarstvene predpise ter organe za njihovo izvajanje in nadzor.«
A tudi obstoječe okoljske predpise, ki urejajo varstvo pred hrupom, si na ministrstvu očitno razlagajo po svoje, saj trdijo, da naši predpisi ne obravnavajo zvonjenja cerkvenih zvonov kot vira hrupa. »Slovenski predpisi cerkvene zvonove obravnavajo kot vire hrupa, že pravilnik iz leta 2008. Skladno s tem pravilnikom se zvonovi štejejo celo kot vir impulznega hrupa. Prav tako se kot vir impulznega hrupa zvonovi štejejo tudi po zavezujočih mednarodnih ISO standardih (ISO 1996/1), ki so implementirani v druge naše okoljske predpise. Zato vsekakor obstaja osnova tudi za zahtevo po meritvah hrupa, ki ga zvonovi povzročajo, in njihovem stišanju, če so preglasni,« je jasen dr. Deželak.
Z njim se strinja tudi dr. Mirko Čudina s katedre za delovne stroje in tehnično akustiko na ljubljanski strojni fakulteti: »Res je, da evropska direktiva med viri hrupa ne navaja cerkvenih zvonov, toda prav tako posamično ne navaja niti vseh drugih virov hrupa v okolju. Izrecno navaja le cestni, železniški, letalski in industrijski hrup. To pomeni, da so cerkveni zvonovi enakovredni viri hrupa vsem ostalim virom v naravnem in življenjskem okolju in so zakonsko podvrženi enaki obravnavi kot na primer hrup kosilnice ali športnega igrišča. Cerkveni zvonovi bi bili izključeni iz obravnave kot vir hrupa le, če bi ga zakonodaja izrecno omenila in izločila.«
Profesor z ljubljanske strojne fakultete je še poudaril, da sam ni naklonjen prepovedi zvonjenja, se je pa po njegovem mnenju treba soočiti z dejstvom, da lahko preglasno zvonjenje prestavlja resen problem. »To je mogoče elegantno rešiti z žaluzijami, mehkejšimi udarci kemblja, s podlagami na zvonu s kompozitnimi oblogami in podobnimi prijemi. Takih primerov dobre prakse je nešteto, med drugim so težavo uspešno rešili tudi na zvoniku vrhniške cerkve,« je pojasnil dr. Čudina.
Pritisk lobijev je čedalje hujši
Po besedah dr. Ferdinanda Deželaka obstaja resna nevarnost, da bo okoljsko ministrstvo iz obstoječih predpisov v kratkem povsem izločilo obravnavanje zvonov kot virov hrupa. »V zadnjem času so namreč opazni močni pritiski upravljalcev zvonov oziroma njihovih predstavnikov v tej smeri. Še bolj dramatični pa so pritiski upravljalcev cest, ki zahtevajo še dodatno ublažitev že tako blagih omejitev cestnoprometnega hrupa. Ministrstvo je tem pritiskom deloma že podleglo, vendar se ti še stopnjujejo. Obstoječe prekomerne obremenitve s cestnoprometnim hrupom lahko čez noč postanejo razglašene za zakonsko dovoljene, kar pomeni, da bo žrtev še bistveno več, kot jih je v primeru preglasnega zvonjenja,« opozarja dr. Deželak.
