V sodbi, ki jo je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) izreklo junija, je bilo zapisano, da mora Slovenija na podlagi odločitve o šestih izbrisanih v roku enega leta urediti odškodninsko shemo za vseh dvajset tisoč izbrisanih; poleg tega sodba vsebuje tudi priporočilo, naj se država s šesterico izbrisanih do septembra dogovori o odškodnini, sicer bo o njej odločalo sodišče. Država šesterice in njihovega odvetnika kljub temu ni poklicala, neuradno pa smo izvedeli, da so nekateri centri za socialno delo pri njih preverjali, kakšne pravice in položaj so imeli pred izbrisom in kaj so z izbrisom izgubili.
Hiter odziv
Odbor ministrov pri Svetu Evrope, ki bo nadzoroval izpolnjevanje sodbe, je že na seji 24. septembra Slovenijo pozval, naj »čim prej zagotovi informacije o akcijskem načrtu, ki bo opredeljeval izvršene in načrtovane ukrepe«, in naj »odbor obvešča o razvoju situacije«. Slovenijo so pozvali še, naj jih obvesti o vseh morebitnih dogovorih z izbrisanimi. »Odbor konkretnega datuma za obveščanje ni postavil,« je v petkovem pogovoru za Dnevnik povedala Rita Patricio, predstavnica pisarne za Svet Evrope pri nevladni organizaciji Amnesty International, ki se ukvarja tudi z izbrisanimi. »Končni datum pa je junij prihodnje leto, ko mora biti sodba izvršena.«
Državno pravobranilstvo je 10. oktobra v Strasbourg sporočilo, da bo Slovenija akcijski načrt oddala do 26. decembra. »Slovenija [...] pripravlja zakon, ki bo sistematično reguliral odškodnine za materialno in nematerialno škodo,« so zapisali v dopisu. Pojasnili so še, da bodo izbrisani obravnavani »od primera do primera« in da bo v okviru istega zakona obravnavana tudi šesterica izbrisanih, ki so primer pripeljali v Strasbourg. Profesorja Janez Čebulj in Tone Jerovšek, ki osnutek pripravljata, se na naše poskuse, da bi izvedeli kaj o vsebini pravnega mnenja, nista odzvala. Na ministrstvu za notranje zadeve so nam sicer dali vedeti, da bodo vsebino pravnega mnenja, ko bo pripravljeno, javno objavili.
Za zdaj ostaja odprto predvsem vprašanje, ali bodo v reševanje »od primera do primera«, torej individualno obravnavo, vendarle vključene ponudbe poravnav oziroma »pavšalnih« odškodnin na podlagi enotnih meril, ki bi obravnave poenostavila. Vozel je zapleten, ker je strasbourško sodišče sodbo, ki velja za vse izbrisane, oprlo na primere šestih izbrisanih.
Merilo tudi primer Lukenda
»Pilotska sodba je sodba, s katero ESČP navadno na podlagi enega ali nekaj primerov odloči o številnih podobnih zahtevkih,« pojasnjuje pravnica dr. Veronika Fikfak, predavateljica na univerzi v Cambridgeu, ki je bila v preteklosti zaposlena tudi na ESČP. »S tem sodišče državi omogoči, da lahko sama razreši sistemski problem, hkrati pa sodišču ni treba o podobnih primerih razpravljati stokrat ali tisočkrat, ampak le enkrat.« Če namreč Slovenija položaja izbrisanih zdaj ne bi ustrezno rešila, bi se v Strasbourg lahko usulo tisoče sodb izbrisanih, ki še čakajo na popravo krivic. »Pri uporabi takšne sodbe mora država zato, ker niso vsi primeri enaki, dopuščati tudi obravnavo vsakega zahtevka posebej. Obenem pa mora država vedeti tudi, koliko denarja lahko nameni za odškodnine, da lahko vsakemu od tisočev zahtevkov vsaj do neke mere ugodi,« pravi Fikfakova. Mogoče je tudi, da bi država omejila višino odškodnin, da ne bi bil ogrožen njen proračun. Zahtevki nekaterih izbrisanih so namreč tudi višji od sto tisoč evrov.
V Sloveniji je sicer najbolj znana pilotska sodba v primeru Lukenda, ki je govorila tudi o odškodninah. »Evropsko sodišče je ugotovilo, da je Slovenija kršila pravice posameznikov do sojenja v razumnem roku, in je državi naložilo, da mora odpraviti obsežen problem prepočasnega delovanja sodišč,« pojasnjuje Fikfakova. »Svetovalo je, naj Slovenija z ustrezno zakonodajo poskrbi za to, da bi bili postopki hitrejši. Pričakovalo je tudi, da oškodovanci prejmejo odškodnino.« Fikfakova pravi, da je dobro, da se o rokih implementacije in drugih okoliščinah država posvetuje z odborom ministrov pri Svetu Evrope, ki nadzira implementacijo sodb Evropskega sodišča. »V evropskih državah je implementacija sodb katerega koli mednarodnega sodišča, tudi ESČP, različna. V veliki meri je odvisna od političnih razmer in odnosa posamične države do mednarodnega prava in mednarodnih ustanov.«
