Kamnik. »Maraton Alpe sem čakal in prevozil z užitkom. Če me je pred Maratonom Franja čisto zares strah, da bom končal v kakšnem skupinskem padcu, sem v Kamnik prišel sproščen, ker sem vedel, da bo izziv odvisen le od mene. Sem se pridemo dokazovat. Maraton Alpe je pač poseben izziv. Je pa maraton desetkrat težji in stokrat lepši od Franje,« je v cilju kolesarskega Maratona Alpe v Kamniku razlagal Boštjan Brelih. Bil je eden od 660 udeležencev, ki so se sedmič zapodili okoli Kamniških Alp. Na maratonu, ki velja za butično kolesarsko tekmovalno prireditev za vse najbolj jeklene. Izziv, ki gre 130 kilometrov čez tri prelaze s skupno višinsko razliko 2100 metrov.
»Trening? Ne, to bo kar dirka. Poglejte to tekmovalno vzdušje,« je že zjutraj v Kamniku bolj zares kot v šali pripomnil Marko Kump, profesionalec v dresu SaxoBanka, del povabljencev s cvetom najboljših slovenskih kolesarjev vseh časov. Bojan Ropret, ki se ponaša s sedmim mestom na olimpijskih igrah, je eden tistih 47 kolesarjev, ki so bili na vseh sedmih izvedbah. »Idealno. V takem vremenu je maraton idila,« je pripomnil 56-letni Ropret, za mnoge še neulovljiv. Ko smo v njegovi skupinici tik pod vznožjem Črnivca iskali teorijo, da bi bilo dobro dobiti nekaj zavetrja kakšnega spremljevalnega motorista, da ubežimo pred veliko zasledovalno skupino, je bil odločen: »Če smo prevozili do tu, bomo še tole.« Nihče ni niti črhnil. Luki Mezgecu, ki je na startu slišal izkušnje Zorana Klemenčiča in Tadeja Valjavca, ki sta mu na Giru postavila še nedosegljive mejnike, je bilo po koncu »treninga«, ki ga je končal med deseterico najhitrejših, kar malce žal, da si na kolo ni montiral male videokamere, da bi posnel zanimivo dogajanje okrog boja za zmago.
Zmaga na »Alpah« ima med kolesarji izjemen prestiž. Tomaž Kališnik, trener mladih kolesarjev Bleda, je po Kladju tudi na Pavličevem sedlu dokazal, da je najboljši amaterski plezalec. V navezi z glavnim sponzorjem tega kluba Gregom Boletom, ki je razočaran, ker ni na dirki Po Franciji, sta imela v Logarski dolini že lepo prednost. Vendar imajo kolesarske »fore« o taktiki milijon členov. Zasedba, ki jo podpira Mirko Tuš, je uveljavila pravilo, da naj o zmagi odločajo le amaterji in Grega Tekavec, učitelj športne vzgoje, je še tretjič slavil v Kamniku. Čas tri ure in petintrideset minut. Skoraj sto jih je krog prevozilo v času pod štirimi urami. »Navzdol bi se dalo iti precej hitreje. A v ponedeljek me čaka delo, sicer bodo otroci lačni,« je o meri tveganja pripomnil Mitja Mahorič, upokojeni dvakratni zmagovalec dirke Po Sloveniji.
Najhitrejše dame so porabile nekaj več kot štiri ure. In to na kakšen način. Ena od redkih, ki je morala v cilju v oskrbo k zdravnikom, da so jo po obrazu, kolenih, komolcih in še kje polepili z obliži (večjih poškodb reševalci niso zabeležili), je bila Špela Škrinjar. »Preveč divje sem vzela ovinek s Črnivca, saj sem želela ohraniti prednost za zmago, pa sem zdrsnila. Ko sem se pobirala, je Andreja Jagodic švignila mimo,« je razlagala že nasmejana Mariborčanka.
Da ima maraton potencial tudi v sodelovanju s turizmom, kar so v alpskih deželah, vzor so italijanski Dolomiti, že zdavnaj spoznali in žanjejo evre, so dokazovali tujci. Avstrijcev tudi Korošcev ni, ker nas imajo očitno za Balkance, čeprav občina Železna Kapla s slovenskim županom Francem Jožefom Smrtnikom ogromno prispeva k organizaciji maratona v senčnem delu Alp. Rusa Aleksej in Andrej sta prišla načrtno, a sta slovenske »profije« podcenila. Mladi Nizozemec Franco Wilsant je druge sorte – prišel je z drago na počitnice v Kamnik, videl razpis in dva dni iskal kolo, da bi šel zraven. Posodil mu ga je kar prvi mož organizacijske ekipe Janez Jarm, po poklicu pilot.
Nizozemec je letos (zaradi ljubljene blondinke?) prevozil le 400 kilometrov in bil okoli v petih urah. »O, kako je bilo lepo. Vendar je bilo preveč klancev. Predvsem Pavličevo sedlo. O, kako strmo, vajen sem le ravnine,« je opisal, navdušen v nameri, da pripelje naslednje leto avtobus Nizozemcev. Da je Maraton Alpe za vse, čeprav je že do trase čutiti posebno spoštovanje, je najbolj dokazal 82-letni Adolf Križnar. V Kamniku je ponosno, kot večina udeležencev, kazal uro, ki se je ustavila pet minut pod šestimi urami. »To je moj rekord,« je pripomnil tudi Ludvik, kar smo predvsem zaradi idealnega vremena slišali od mnogih. Ob vprašanju, ali je morda na strmem Pavličevem sedlu ali vzponu resnice Črnivcu, stopil s kolesa, pa se je vitalni Žirovec kar malo razjezil: »Da bi stopil s kolesa? To pa ne. Tako trmast pa sem, da si tega ne dovolim.«
Očitno pa je tudi njega maratonska utrujenost le malo načela, saj je pripomnil, da se je Maratona Alpe udeležil zadnjič. Na Franjo, ker je lažja, pa bo še šel. Vendar so bili njegovi znanci s škofjeloškega konca, ki so v tem času že posrkali najslajše pivo v cilju, do njegove odločitve skeptični: »Adolf bo še prišel, če bo le zdrav. Njegova žena je že obljubila, da bo še najprej tako skrbela zanj ali še bolj. To je pač najlepši maraton, Alp se ne izpušča.«