»Ljudje smo preveč navajeni, da gospodarsko rast povezujemo z varnim delovnim mestom,« meni Gorazd Norčič. V filmu Ekonomija sreče (The Economics of Happiness), ki so ga predstavili pred okroglo mizo v okviru festivala Ekofejst, so podali izračun, da bi nova ekonomija lokalnih gospodarstev prinesla trikrat več delovnih mest, trikratni prihodek in trikrat več davčnih prilivov v lokalno skupnost. Na drugi strani bi lahko uvajanje tehnologij obnovljivih virov energije ponudilo od dva- do štirikrat več delovnih mest.
Rešitev je lokalizacija
»Samo pustite nas kmetovati, nočemo urbanizacije in globalizacije,« prosi v filmu predstavljeni revni mladenič, ki je – preden so mu zemljo vzele velike korporacije – delal na zemlji. Zdaj mora na ulici prositi za denar, medtem ko bi rad delal. Film opisuje, kako je gospodarska globalizacija povzročila hitro rast velikosti in moči korporacij in bank, a hkrati tudi finančno nestabilnost, odvisnost, brezposelnost in veliko drugih ekoloških sprememb. Kot rešitev pa ponuja lokalizacijo. Pomagati je treba lokalnim podjetjem, da se osamosvojijo od globalnega trga. Vračanje k lokalni samooskrbi ne pomeni zaviranja napredka, s tem se ohranijo pomembne vrednote, kot so oskrba z boljšo hrano, manjše onesnaževanje, lokalna identiteta in znanje ter večje zadovoljstvo ljudi. »V šoli nas učijo, da smo se razvijali linearno, vendar egipčanskih piramid danes ne moremo tako natančno narediti, kot so jih znali Egipčani. Torej je prej obstajalo nekaj bolj naprednega,« je spomnil Norčič.
Norčič meni, da je treba razložiti ljudem, da težave ne predstavlja le gospodarska rast, temveč način, na katerega računamo. »Ni težava v dobičkonosnem motivu, ampak v izračunu dobička. Če bi pravilno izračunali stroške, lahko namesto v denarju tudi v porabljeni energiji, bi veliko ljudi spoznalo, da se izračun preprosto ne izide.« To je orisal na primeru kitajskega česna, ki pri nas stane tri evre, medtem ko domači česen stane osem evrov. »Pravilno bi morali znati izračunati, kakšni so stroški, da pride kitajski česen v Slovenijo. Za česen je energetsko enako, če je v zemlji pri nas ali na Kitajskem. Prevoz kitajskega česna do sem pa je tisočkrat dražje kot pot iz Prekmurja v Ljubljano. Končen izračun je nesmiseln,« meni Norčič. Na ravni držav uvažamo skoraj enake količine istega blaga, kot ga izvažamo.
Lokalni kmetovalec bolj pester od globalne pridelovalnice
Lokalna samooskrba v zadnjem obdobju ne postaja zgolj zaželena, temveč tudi nujna pridelava hrane. Kupec v njej prihrani, kmet pa pridobi. V globalnem trgu se mora kmet specializirati v pridelavi hrane, lokalno je lahko bolj pester. Svojo pestrost dokazuje Irena Rotar iz EKOCI s pripravo raznovrstnih projektov, kot so štafeta semen, permanentna kultura, sonaravni vrtovi, na katerih je dokazala, da se lahko na 35 kvadratnih metrih pridela ogromno. V domačem okolju se zavzemajo za to, da bi začeli ekološko hrano pridelovati vaški duhovniki, saj imajo tako velik vpliv nad lokalnimi kmeti, ki bi potemtakem lahko pridelovali na okolju bolj prijazen način.
Sogovornika sta opozorila na uredbo EU, ki bi prepovedovala uporabo, medsebojno menjavo semen in razmnoževalnega materiala, saj bi bilo dovoljeno seme tistih proizvajalcev, ki bi si to lahko privoščili. Kogelniku se zdi nerazumno, da bi si kdo skušal prilastiti pravico, ki so jo imeli njegovi predhodniki dolga leta. Norčič vidi posebej močan pritisk Evrope prav nad Slovenijo: »Menim, da smo pod tako velikim pritiskom Evrope, ker smo strahotno nevarni. Slovenija ima zgodovinsko priložnost, da nekaj stori za večjo samooskrbo, ker je hkrati zadosti majhni in velika. Ima izkušnjo iz socializma, v katerem so bila nekatera področja dobro urejena, in priložnost, da globalizacijo poruši z lokalnim gospodarstvom.«
