Največkrat začnemo resno demonstrirati, ko je že prepozno

Res je situacija podobna kot ob prehodu iz fevdalizma v kapitalizem. Cilj človekove aktivnosti je ves čas zadovoljevanje človekovih potreb. Te pa se z razvojem menjajo. Najprej smo na tisoče let zadovoljevali potrebo po preživetju, torej po hrani, obleki, stanovanju – kakršnemkoli že, in večina ljudi je delala z naravo. Z modernizacijo, industrijsko revolucijo se je proizvodnja hrane vedno bolj avtomatizirala, nastopile pa so potrebe po materialnem standardu. Dvesto let oziroma še malo več delamo na tem, zdaj pa smo prišli do točke, ko je povečevanje vse proizvodnje, z izjemo raznih novejših artiklov, že nepotrebno in niti ne zaposluje dovolj ljudi. Proizvajamo za odpad, istočasno pa je stranski učinek uničevanje okolja, saj so to energetsko potratne dejavnosti. Zdaj postaja vedno bolj aktualna potreba po nematerialni blaginji, ki izhaja iz dolgožive družbe. Vedno več je potreb starejših in bolnih, tu je še kultura in tako naprej.

Nastaja torej nova industrija. Razvoj zaposlovanja je treba usmeriti v zadovoljevanje teh potreb. Problem pa nastaja ravno zaradi tega, podobno kot takrat na prehodu iz fevdalizma v kapitalizem. Tisti, ki so imeli oblast, takrat moči niso hoteli izpustiti, vedno bolj so ropali. Delo na polju ni dajalo zadostnega dobička, tako da so cele države že takrat zadolžili. Oblastniki so izgubili ves občutek za realnost, poglejte izjave kraljice Marije Antonije, naj jedo potico, če nimajo kruha. Zdaj pa vidimo izjave o golobih in tem, kako so starši krivi za revščino, ker otrok ne pripeljejo na Karitas. Bolj ali manj iste stvari se dogajajo. Ozek krog ljudi, oblastnikov, ki nima občutka ne za realnost in ne za druge ljudi.

Zdaj bo enako, če ne bodo prej predvsem politiki prekinili s pohlepnim finančnim kapitalom in začeli z drugačnimi ukrepi. Brez aktivacije državljanov pri tem ne bo šlo. Največkrat se zgodi, da ljudje začnejo resno demonstrirati, ko je že skoraj prepozno. Zato je treba ves čas delati na izobraževanju ljudi, na vzpodbujanju aktivnega državljanstva. To je edini način, da bomo kaj dosegli. Poglejte, kako oblasti skrbijo za finančni kapital in banke, po drugi strani pa jih popolnoma nič ne zanima šolstvo ali pa mladi ljudje. Skrbi jih vsak evro, ki ga morajo dati v banke, ne skrbi pa jih na tisoče evrov, neaktivirano bogastvo jih pa ne zanima. In mladi hodijo v tujino. Z vsakim mladim, ki gre v tujino, država izgubi nekaj deset tisoč evrov, kar pa oblasti ne zanima.

Kar se tiče kapitalizma, je stvar res prišla do konca. Toda problem ni v tistem kapitalizmu ali kapitalu, ki vlaga v nova delovna mesta. Težava je, ker se je kapitalizem izrodil v finančni kapitalizem. Denar, ki ga v glavnem ni, je zgolj sredstvo ropanja. Izropali so več ali manj vse gospodarstvo, materialno proizvodnjo, zdaj pa so prišli še na nematerialno. Kapital bo še dolgo časa potreben, toda treba ga je vrniti in omejiti samo na služabnika proizvodnji in ljudem.