Legalizacija, da bo po njej še slabše?

Črne gradnje so porasle za tretjino

»Kaj takega minister nikoli ne bi smel povedati. To je tako, kot da bi šef policije rekel, da nimajo denarja za preganjanje kriminalcev in jih zato verjetno ne bodo preganjali,« je ogorčen direktor Inštituta za politike prostora Marko Peterlin. Ob tem ga tudi sicer skrbi, kako se je vlada lotila reševanja problematike črnih gradenj. »V resnici ne poznamo nobenih konkretnih rešitev, toda kolikor je znano, zakon o legalizaciji pravzaprav pripravlja ministrstvo za finance. Najbolj problematično pa je, da legalizacija ni del paketa nove sistemske zakonodaje, ki jo napovedujejo že eno leto, ampak se jo obravnava, kot da ni del problema urejanja prostora. Bojimo se, da je ukrep spet namenjen predvsem polnjenju proračuna,« Peterlin opozarja na ponavljanje vzorca, ki ga je vlada ubrala pri uvajanju nepremičninskega davka.

Ob tem italijanske izkušnje kažejo, da bi lahko legalizacija črnih gradenj stvari še poslabšala. Po podatkih rimskih nevladnih organizacij Legambiente in Cresme je namreč v letu 2003, ko je Berlusconijeva vlada začela razpravo o morebitni amnestiji, število črnih gradenj v državi poraslo za 30 odstotkov. Pred amnestijo leta 1994 je bilo še huje, število črnih gradenj je v Italiji naraslo za 40 odstotkov, pred legalizacijo leta 1985 pa za skoraj 80 odstotkov, so ugotovili italijanski nevladniki. »Amnestije vodijo v gradbeno anarhijo in so za Italijo absolutno uničujoče,« je za New York Times dejal Vittorio Sgarbi, umetnostni zgodovinar in avtor knjige, ki razgalja nekaj največjih arhitekturnih sramot v državi. »Ko se začneš zatekati k amnestijam, ni več nobenih jasnih pravil in vse uide izpod kontrole.«

Neumneži, ki upoštevajo pravila

Legalizacija je vsekakor problematična, ugotavlja tudi Peterlin. »Kajti sporoča, da si je tisti, ki je upošteval vsa pravila in se spopadel z vsemi, včasih tudi resnično pretiranimi in nepotrebnimi zahtevami upravnih organov, sam kriv za to. Sporočilo legalizacije je namreč, da bo vsake toliko časa črne gradnje mogoče legalizirati, saj jih kot družba in država nismo sposobni nadzorovati.«

Da je res tako, pričajo tudi doslej izvedene amnestije v Sloveniji, dve obsežnejši leta 1978 in leta 1993 ter delna legalizacija leta 2003. Nobena ni opravila s črnimi gradnjami. Nasprotno, stanje se je zdaj še poslabšalo, ugotavlja dr. Marjan Ravbar, vodja oddelka Socialna geografija na Geografskem inštitutu Antona Melika pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. »V zadnjih dvajsetih letih se ni spremenilo popolnoma nič, črne gradnje se bohotijo. Po tistem, kar je doslej povedal minister Omerzel, pa sklepam, da bomo prihodnje leto spet videli še eno politično gasilsko akcijo, po kateri se ne bo spremenilo nič,« je povedal.

»Nekaj je treba narediti, ampak legalizacija je smiselna takrat, ko veš, da boš od tistega trenutka dalje stanje lahko obvladoval. Dokler ne vzpostaviš sistema, za katerega veš, da postavlja smiselne pogoje gradnje in da boš z njim res lahko sankcioniral čisto vsako črno gradnjo, ki se bo pojavila, predpogojev za njeno izvedbo ni,« pravi Peterlin in pristavlja, da v tem trenutku takšnih predpogojev pri nas ne vidi. Tudi vodja Oddelka za humano geografijo na inštitutu Antona Melika dr. Janez Nared opozarja, da je treba ob legalizaciji urediti vsaj še dve stvari: »Gradbena inšpekcija mora začeti delovati, kot je treba, da bo zagotovljena enaka obravnava vseh črnograditeljev ne glede na njihov priimek. Drugič pa mora ministrstvo sistemsko urediti zakonodajo tako, da bo smiselna.« Pri tem na primer omenja precej vprašljivo zahtevo, da je treba gradbeno dovoljenje pridobiti za vsako spreminjanje zunanjosti stavbe, tudi če gre za vgradnjo strešnega okna ali klimatske naprave. Ali pa kot primer urbanistične katastrofe Črno vas na Ljubljanskem barju, ki ga je takrat še okoljsko-prostorsko ministrstvo zavarovalo, hkrati pa je to isto ministrstvo v njem dopustilo gradnjo, ki je za tisto območje popolnoma neprimerna, da težav tamkajšnjih prebivalcev s poplavami niti ne omenjamo.

Drakonsko in drastično

»Samo z drastičnim ukrepanjem in drakonskimi kaznimi bomo uvedli v prostoru red in izkoreninili nelegalno gradnjo,« pa je že ob legalizaciji leta 1993 v Teoriji in praksi pisal profesor ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo dr. Andrej Pogačnik. Naštel je šest ključnih točk za izkoreninjenje črnih gradenj. Na prvo mesto je postavil pogoste terenske oglede inšpektorjev, ciklično zračno snemanje celotne države najmanj enkrat na pol leta in hitro ukrepanje že, ko se nekje pojavi nedovoljena gradbena jama in se gradnja sploh še ni začela. Predlagal je rušenje vsaj ene obstoječe črne gradnje na teden, najprej pa tistih, ki najbolj kazijo pokrajino, stojijo na samem sredi njiv, na vodnih rezervatih, trasah cest... »Ker bi šlo za najbolj kričeče in vsem jasne družbeno škodljive primere črnih gradenj, bi odpadli sentimentalnost, pritiski in odlašanja,« je ob tem zapisal.

Gradnje v razmeroma strnjenih naseljih, ki ne prizadenejo bistveno naravnih virov in drugih širših interesov, bi legaliziral. Vendar proti plačilu razmeroma visoke kazni in visokih prispevkov za komunalno ureditev, pa tudi prispevkov k stroškom gradnje potrebnih javnih objektov, kot so vrtec, šola, ambulanta, postaja javnega prevoza... S sredstvi iz kazni in taks bi financiral gradbeno inšpekcijo, zračna snemanja, nujna začasna stanovanja za tiste, ki jim je bilo stanovanje porušeno...

Poleg tega bi se dr. Pogačnik lotil tudi preventivnih ukrepov, in sicer bi dal prebivalcem na voljo dovolj cenenih lokacij za gradnjo enodružinskih in počitniških hiš. Na vsak način pa bi tudi pospešil in poenostavil postopke za izdajo soglasij, lokacijskih, gradbenih in uporabnih dovoljenj.