Pred petimi leti, novembra 2007, je bil predsedniški kandidat Lojze Peterle v težavah. Javnomnenjske ankete so kazale, da bo v tekmi s protikandidatom Danilom Türkom povsem poražen. Zato je v predvolilni boj vpeljal retoriko presenečenja. Najprej je v intervjuju za Delo rekel, da »po Sloveniji hodijo trojke in govorijo: če bo Peterle izvoljen, potem ne bo pokojnin in bo vsa zemlja cerkvena.« Trojka je prastar sovjetski stalinistični izraz. Dva dni kasneje je Peterle trdil, da je bil ob osamosvojitvi med tistimi, ki so »nosili glave v torbah«, Türk pa ne. Na koncu mu tudi to ni pomagalo. Je pa prispeval bleščeča kamenčka v mozaik slovenske politične kakofonije.
Kaj pomeni, kar nič ne pomeni?
»Mehanizem delovanja izrazov in sintagem, ki se pojavljajo v političnih izjavah, bi najkrajše lahko opisali takole: učinkujejo, ker zvenijo znano, njihova referenca pa je dovolj nejasna, da je ni mogoče neposredno otipati ali nedvoumno pokazati nanjo,« pravi profesor retorike in argumentacije dr. Igor Ž. Žagar. Kaj denimo pomeni pojem »zlato fiskalno pravilo«? Spominja na zlato pravilo moralnega življenja, ki ga pozna (Kantova) etika. Spominja tudi na ekonomska pojma »fiskalno pravilo«, ki govori o uravnoteženem proračunu, in »zlato pravilo«, ki dovoljuje zgornjo mejo zadolževanja za naložbe. Kot se je izkazalo v več letošnjih televizijskih anketah, tega prepleta ne znajo razložiti niti politiki, ki ga imajo ves čas na ustih. »Ker izrazi zvenijo nekako znano, se vsakomur zdi, da ve, za kaj gre, in vendar so dovolj megleni, da jih ni mogoče jasno opredeliti oziroma identificirati, na koga ali kaj se nanašajo,« pravi Žagar. Ker so izrazi nejasni, imajo potencialno široko področje delovanja in jih je ob različnih priložnostih mogoče uporabiti za medsebojno zelo različne pojave. »Gre za udobno pripovedno strategijo, ki uporabniku tovrstnega besedišča omogoča, da 'poznavalsko' govori tako rekoč o čemer koli, kar se na novo pojavi, ne da bi o stvari sami sploh kar koli povedal.«
Vedno je nekdo žid
Jezikoslovec dr. Primož Vitez z ljubljanske filozofske fakultete ob tem opozarja, da je treba ločiti med pomenom in smislom besed. Pomen se namreč osmisli šele v diskurzu. »V različnih diskurzih ima lahko isti pomen različne smisle,« pravi. »To je lahko tudi povsem banalno: strici iz ozadja kot splošne 'sive eminence' v vsakodnevni argumentaciji političnega konflikta dobijo impliciran smisel 'Kučan & Co.'. V nadaljevanju tega procesa pa se smisel lahko spet nazaj leksikalizira in oblikuje novo plast izhodiščnega pomena.« To se denimo dogaja z izrazom »tajkun«, ki ga javna komunikacija v različnih kontekstih in z različnimi nameni premetava z enega na drugi konec države. Vlogo prenašalcev pri tem odigrajo mediji. »Zgodovina množičnih medijev je obenem tudi zgodovina samoumevnih, a nejasnih izrazov, ki se jih lahko po potrebi razlaga tako ali drugače,« pravi zgodovinar dr. Marko Zajc z Inštituta za novejšo zgodovino, soavtor knjige Naši in vaši, ki govori o zgodovini retoričnih političnih obračunov na Slovenskem. »Slovenski tisk pri tem ni nobena izjema. Časopisi so opisovali družbeno realnost in jo hkrati ustvarjali. Nejasni ideološki izrazi niso samo okrasek, pač pa imajo pomembno vlogo v medijskem diskurzu: bralcem dajejo oporne točke, skozi katere lahko 'razumejo' nerazumljivo zapletenost sveta. V časopisih nekdo ni bil slab ali dober zato, ker je nekaj naredil, ampak zato, ker je nekaj bil.« Nejasni ideološki izrazi v isti sapi združujejo in delijo publiko, pravi Zajc. »Združevanje publike poteka s pomočjo nesporazuma: pod določenim pojmom različni ljudje razumejo različne stvari. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so denimo vsi časopisi pisali o Evropi kot zaželeni deželi, čeprav so si bistvo Evrope razlagali povsem različno.«
Za bralca oziroma poslušalca politične retorike je tako ključna sposobnost prepoznati, ali ima določen pojem v določenem trenutku pozitiven ali negativen smisel. »Negativni pojmi imajo predvsem mobilizacijsko moč, trkajo na negativna čustva, strah, ogroženost, zamero,« pravi Zajc. »V slovenski zgodovini nobena politična skupina ni bila imuna pred uporabo tega orožja v medijskem boju: liberalci so pred drugo svetovno vojno imenovali SLS za Stranko ljudskih sleparjev, vodjo te stranke pa so klicali 'žlindra' in s tem namigovali na neko korupcijsko afero. Klerikalci so strašili z židovskim kapitalom in korupcijo ljubljanskega župana Hribarja. Po letu 1945 je tisk pozival na boj s špekulanti, tujimi in domačimi sovražniki.« Še bolj zanimivi pa so zgodovinski trenutki, ko pojem spremeni pomen. To se zgodi, ko se spremeni družba in nastane nova država. »Elastičnost pojmov je v dvajsetem stoletju prišla prav za mobilizacijo podpornikov, kar je še zlasti očitno pri antisemitizmu,« spominja Zajc. »Judi so bili obravnavani kot brezbožni revolucionarji in istočasno kot nesramno bogati kapitalisti.«
Jezik je edini resničen instrument političnega in medijskega delovanja, saj ustvarja politično realnost, pravi dr. Primož Vitez. Dovolj je en primer: »Ko je v političnem diskurzu zagospodovala beseda 'kriza', smo počasi vsi zlezli v prepričanje, da je kriza resnična, da je del naše družbene stvarnosti. In res je postala,« spominja Vitez. »Jezik ima strahovito implikacijsko moč in se dejansko realizira. Krizo je treba razglasiti, da do nje pride.«
