Skupni očitek sodelujočih na včerajšnji javni razgrnitvi stališč do ZUJIK je, da gre za enak zakon, kot ga je v medresorsko obravnavo poslala prejšnja ministrica za kulturo Majda Širca. Direktor Kina Šiška Simon Kardum ocenjuje, da je zakon enak osnutku iz leta 2011 v vsaj 80 odstotkih, členom pa se po vsebini vidi, kdo je tisti, ki je prejšnji različici »pripisal še kakšno neumnost«. Poleg uslužbencev ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) sta kot zunanja sodelavca pri pripravi sodelovala Mitja Rotovnik in Borut Smrekar. »Gre za avtorski poskus ureditve nekaj segmentov kulture,« pravi Kardum, ki ocenjuje, da sta zunanja sodelavca na zakon vplivala izrecno iz svojega zornega kota, torej z vidika vodstvenih kadrov. Kardum je predvsem prepričan, da bi moral biti zakon glede na količino členov, ki jih spreminja, v celoti na novo spisan.
Kulturna politika v slepi ulici
Glavni tajnik sindikata Sviz Branimir Štrukelj meni, da ZUJIK ustvarjalce v javnih zavodih postavlja v bistveno slabši položaj glede na ostale zaposlene v javnem sektorju. »Če bi ta zakon začel veljati, bi bili zaposleni v kulturi manjvredna sekta ljudi v tej državi.« Skrbi ga, ker zakon ukinja strokovni svet zavoda, medtem ko svetu zavoda odvzema pristojnosti in hkrati zmanjšuje število zaposlenih v njem. Skrbi ga, ker bi zaposleni, denimo igralec, po novem zakonu lahko dobil za 20 odstotkov manjšo plačo, če ne bi bil polno zaposlen, in da bi si zaposlenega v primeru premajhne zaposlenosti zavodi lahko »posojali« med sabo. Po ugotovitvah Sviz naj bi ZUJIK v več določilih kršil zakon o delovnih razmerjih.
Predsednik Nacionalnega sveta za kulturo Miran Zupanič je prepričan, da je kulturna politika tudi s tem aktom pokazala, da je v slepi ulici. Kulturo po njegovem jemlje kot prostor svoje dominacije, kar se kaže v krepitvi mehanizmov hegemonije, po eni strani z načinom imenovanja in razreševanja direktorjev, ki bo odslej (še) bolj prepuščen ministru ali lokalni skupnosti. Po drugi strani pa direktorje postavlja v položaj hegemonov nasproti zaposlenim, s katerimi lahko upravljajo mnogo bolj svobodno kot doslej. »Ustvarjalci so s tem potisnjeni še globlje v položaj izkoriščane delovne sile.« Država kaže hegemonistične težnje tudi v polaščanju vzvodov moči v tistih javnih zavodih, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti, pa jih v pretežnem delu financira MIZKŠ, ugotavlja Zupanič. Država želi sodelovati pri imenovanju direktorja v takih javnih zavodih, s čimer se vpliv vsakokratne vladajoče politike širi v lokalne skupnosti.
Absolutna nezaupnica javnemu sektorju
Ključni problem ZUJIK je po mnenju vodje oddelka za kulturo na Mestni občini Ljubljana Uroša Grilca ta, da so dali gradivo v javno razpravo brez ene same analize, zakaj so predlagane rešitve boljše od obstoječih. »Tako slabega gradiva resor, pristojen za kulturo, še ni dal v javno razpravo.« Sicer pa kot njegovo generalno težnjo prepoznava absolutno nezaupnico javnemu sektorju, kar se kaže tako v vsebini kot v jezikovnih zdrsih. Grilc kot primer slednjega navaja poimenovanje sveta zavoda za »nadzorni organ«, četudi je svet zavoda povsod organ upravljanja. ZUJIK s tem terminologijo prevzame iz privatnega sektorja. Po tihem skuša ZUJIK vpeljati še en »nadzorni organ«, pooblaščenega uslužbenca ministrstva, ki bi nadziral kompletno delovanje javnega zavoda. Grilc opozarja še na težnjo po privatizaciji javnega sektorja s predvideno vpeljavo koncesij za javno infrastrukturo na področju kulture. Obstoječa zakonodaja je to preprečila, sedanji predlog pa bi to možnost vpeljal brez najmanjše razlage. »Gre za demonizacijo javnega sektorja, ki je le krinka za njegovo privatizacijo, pri čemer se javni interes znajde v popolnem vakuumu,« zaključuje Grilc.
Urejanju položaja nevladnih organizacij in statusa samozaposlenih se je ZUJIK izognil oziroma ga preložil na »drugi krog« reforme kulturnopolitičnega sistema, za katerega pa ni znano, ali naj bi sploh stekel. Predsednik društva Asociacija Andrej Srakar zato opozarja, da v ZUJIK niso končali niti najosnovnejši predlogi, ki so jih oblikovali nevladniki in samozaposleni v okviru dveh skupin, ki prav z namenom sooblikovanja javnih politik delujeta pod okriljem ministrstva. Zakon denimo ne premore niti definicije nevladnih organizacij.
